Srečanja pod slamniki: Dr. Miklavž Komelj – O Koseskem in še marsičem

V Slamnikarskem muzeju je v sredo, 22. aprila 2015, potekalo zanimivo Srečanje pod slamniki. Gost večera je bil namreč neverjeten človek, doktor umetnostne zgodovine, pesnik z nagrado Prešernovega sklada, esejist in premišljevalec o umetnosti, dr. Miklavž Komelj. Med drugim tudi človek, ki se ukvarja s fenomenom zapostavljene vloge pesnika Jovana Veselega Koseskega in umetnostjo partizanskega upora.

Moderatorka Cveta Zalokar je spretno krmarila večer, saj je bilo potrebno ob takšnem gostu hitro in spretno postavljati vprašanja.

Šestintridesetletni Miklavž Komelj, pesnik, umetnostni zgodovinar, prevajalec in pisec številnih teoretskih razprav za Likovne besede, Ekran, Kino! In Literaturo, je v znanosti že uveljavljeno ime. Nase je opozoril z disertacijo »Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. Stoletja«, ki je mnoge spodbudila k odkrivanju starih, pozabljenih umetnin. V zadnjem času se je lotil preučevanja razmerij med umetnostjo in političnim dogajanjem 20. stoletja. Lani novembra je izšla njegova 600 strani dolga knjiga “Kako misliti partizansko umetnost?”. Komelj razmišlja o umetnosti NOB sveže in drzno, onkraj današnjega aktualističnega navijaštva, ki želi poveličevati ali očrniti partizansko gibanje. Zanimajo ga procesi kulturne revolucije v narodno-osvobodilnem boju, ki mu pripisuje aktivno in kreativno vlogo v razmislekih o smeri družbenega razvoja po nakopičenih problemih v prvi polovici 20. stoletja. V tej luči bi morali NOB in partizanstvo presojati tudi danes, je prepričan Komelj. In marsičesa bi se lahko tudi še naučili.

Janez Vesel, psevdonim Jovan Koseski, slovenski pravnik in pesnik, se je rodil 12. september 1798, v Kosezah pri Moravčah, umrl pa je 26. marec 1884 v Trstu.
Rodil se je v Kosezah pri Moravčah od tod njegov vzdevek Koseski. Šolal se je v Celju in Ljubljani, v tujini pa na Dunaju in v Gradcu. Postal je pravnik in se zaposlil v visoki cesarski uradniški službi. Po poklicu je bil Janez Vesel Koseski pravnik in pesnik. Ustvarjal je v obdobju romantike. Bil je sicer domoljub, a hkrati velik simpatizer avstrijske monarhije in ne tako svobodomiseln in kritičen kot Prešeren. Zadnja desetletja svojega življenja ni več pesnil, ampak je predvsem prevajal. Tudi pri tem delu se kaže njegov poseben jezikovni slog, ki ga je slovenska književna in jezikovna javnost od Stritarja naprej zavračala.

Njegova pesem Slovenja, objavljena 1844, je dolgo veljala za prvo tiskano omembo Slovenije, vse do odkritja knjige ruskega avtorja Jurija Ivanoviča Venelina z izvirnim naslovom Starodavni in današnji Slovenci (izvirno Drevnie i nyněšnie Slovene), izdane v Moskvi leta 1841. Sicer pa je po dosedaj znanih podatkih prvi, ki je zapisal besedo "Slovenija".