Spomin na naš nekdanji ponos: TOKO DOMŽALE – Tovarna TO(rbic) in KO(včkov)

Danes mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. Ostaja spomin na pomembno domžalsko tradicijo izdelovanja usnjene galanterije in njeno visoko kakovost. Razstava v Slamnikarskem muzeju Domžale je zasnovana kot vsebinska nadgradnja razstave Naše tovarne, naš ponos iz leta 2016 na temo gorenjske industrijske dediščine. Porodila se je ideja, v Slamnikarskem muzeju  pripravijo javno povabilo za zbiranje gradiva in izdelkov tovarne TOKO Domžale, kateremu se je odzvalo več posameznikov, društev in javnih organizacij. V treh letih se je zbralo presenetljivo veliko gradiva – preko tristo različnih izdelkov, fotografij in zgodb, s katerimi so sestavili skupen spomin na nekdanjo domžalsko tovarno.

V Slamnikarskem muzeju v Domžalah je v sredo, 22. maja 2019, potekalo odprtje razstave TOKO DOMŽALE- Tovarna TO(rbic) in KO(včkov). Odprtja se je udeležilo veliko nekdanjih delavk in delavcev ter njihov nekdanji direktor Franc Sladič, ki je bil »kriv« da se je 1978 leta ustanovil pevski zbor Toko. Del pevskega zbora nadaljuje še dandanes tradicijo v ljudskih pevkah Kulturnega Društva Domžale pod vodstvom Mare Vilar, ki je bila v TOKO Domžale zaposlena vso delovno dobo. Zbor je na odprtju razstave zapel nekaj ljudskih pesmi, vseh sedem pevk pa je imelo s seboj, tako kot vedno, torbice tovarne TOKO, ki kljub starosti še vedno držijo svojo vsebino.

V uvodu odprtja razstave je vse navzoče pozdravila Cveta Zalokar, direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, ki je tudi povedala nekaj o zbiranju gradiva in izdelkov nekdanje tovarne TOKO za pripravo razstave. Ob tem je dodala, da jo veseli, da je ta nekdanji domžalski ponos predstavljen na razstavi in da se je ohranilo še toliko izdelkov iz te tovarne. Dobili so namreč preko tristo eksponatov in kar nekaj fotografij iz arhivov Aca Majheniča, Knjižnice Domžale in  Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.

V nadaljevanju pa je koncept razstave predstavila kustosinja Katarina Rus Krušelj, ki je dejala, da so začetki usnjarsko-galanterijske dejavnosti v Domžalah povezani z zatonom slamnikarske industrije.  Med obema vojnama so nastajali tovarniški obrati novih industrijskih panog, največ v kemični, tekstilni in usnjarsko-galanterijski industriji. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kraja, je tako nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti.

Z usnjarsko-galanterijsko dejavnostjo je v Domžalah pričelo podjetje Nemca Franca Zorna, ki je leta 1937 kupilo nekdanjo največjo domžalsko slamnikarsko tovarno ter jo spremenilo v obrat usnjene galanterije. Iz Zornove tovarne sta leta 1939 izstopila brata Okršlar in odprla samostojno podjetje drobne usnjene galanterije ter jo nadgradila z novim tovarniškim objektom na južnem delu Domžal.

Novo obdobje v industrijskem razvoju usnjene galanterije v Domžalah se je pričelo s povojno združitvijo  Zornovega in Okršlarjevega obrata v Obrat 1 in 2. Ustanovljena je bila nova državna tovarna, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale, TOKO Domžale. Za nadaljnji razvoj so bili pomembni dejavniki: rast števila zaposlenih, večanje proizvodnje ter spreminjane strukture zaposlenih, saj so bile zaposlene v glavnem ženske, posodobljena tehnologija, strokovno izobraževanje kadra, sledenje aktualnim  modnim trendom, stremljenje h kakovosti blagovne znamke ter njene uveljavitve na domačem in tujem trgu. Dejstvo je, da je bila tovarna TOKO ena izmed prvih, ki se je s svojimi izdelki uveljavila v zahodnem svetu kmalu po 2. svetovni vojni.

V dveh desetletjih se je podjetje razvilo v eno največjih galanterijskih tovarn, ne le na slovenskem in jugoslovanskem trgu, temveč tudi v Evropi. Za svoje dosežke je prejelo številne nagrade ter uspelo ohranjati mednarodni sloves kakovostne in oblikovalsko dovršene usnjene galanterije. Leta 1970 je bilo zaposlenih že okoli 1200 delavcev, tako da je bilo v Občini Domžale med podjetji z največ zaposlenimi.

Sčasoma je zaradi vse večje konkurence na domačem in tujem tržišču, skokovitega naraščanja cen surovin in storitev ter zmanjšane kupne moči prebivalstva, tovarna bila primorana svojo proizvodnjo krčiti. Ne le TOKO, temveč tudi druge slovenske tovarne usnjarsko predelovalne industrije so pred osamosvojitvijo poslovale v težkih pogojih. Proces deindustrializacije in tranzicije v samostojni Sloveniji, ki je bil povezan z družbenimi in gospodarskimi spremembami po razpadu skupnega jugoslovanskega tržišča, kot tudi z izgubo zunanjega trga, ni obšel Domžal. Kasneje se je spremenila lastniška in velikostna struktura podjetja. Zaradi krčenja svojega programa je podjetje opustilo Obrat 2 ter posledično se je število zaposlenih zmanjševalo. Sedež podjetja se je prestavil v Lukovico, industrijsko področje obrata 1 se je umaknilo novi stanovanjsko-storitveni soseski Krizant.

Ob koncu se je direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale Cveta Zalokar vsem zahvalila za darovane eksponate, ki bodo krasili razstavo do konca tega leta. Zahvalila se je tudi kustosinji Katarini Rus Krušelj za koncepta razstave, zbiranje gradiva in besedila, ki krasijo osem velikih in dva mala panoja, Katarini Goltez za oblikovanje panojev in postavitev razstave ter ljudskim pevkam Kulturnega društva Domžale za sodelovanje v kulturnem programu. Sledilo je še skupno fotografiranje vseh nekdanjih delavk in delavcev z direktorjem Francem Sladičem ter obujanja spominov, ki jih tudi po toliko letih ni manjkalo.

V Slamnikarskem muzeju Domžale se vsem sodelujočim zahvaljujejo za prispevek k sestavi ene izmed pomembnih zgodb iz domžalske industrijske dediščine. Ogled razstave bo možen do konca leta 2019.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar