Slepec – romaneskni prvenec Mitje Čandra

Pri založbi Litera je izšel roman Slepec, avtorja Mitje Čandra, ki na kritičen, a humoren način izriše portret človeka, ki ga želja po moči zasvoji do te mere, da se prelevi v egoista in vase zagledanega povzpetnika. Čander tako utira pot polnokrvnemu političnemu romanu, ki je redkost v sodobni slovenski literaturi, preko protagonistove slabovidnosti pa pretanjeno tematizira tudi položaj ranljivih skupin v družbi.

V organizaciji Tadeje Rode Teran in Knjižnice Domžale je v četrtek, 20. februarja 2020, potekala Literarna kavarna, na kateri so gostili Mitjo Čandra, ki je pred kratkim izdal svoj romaneskni prvenec z naslovom Slepec, v katerem problematizira vlogo in poslanstvo slabovidnega človeka v literarnem in tudi političnem polju. Pogovor z gostom literarnega večera je vodil Orladno Uršič, urednik knjige.

Slepec je roman, ki nas do presunljivega konca vodi čez vzpone in padce, da nam pred obraz lažje potisne aktualno sliko človeškega karakterja. Prav tako nam nudi uvid v problematiko slepih in slabovidnih, da lažje in bolj zrelo dojamemo s čim vse se soočajo. Idealno za branje med dolgimi zimskimi večeri.

Beseda je tekla o impresivnem glavnem junaku, ki ga družbena moč in oblast popolnoma zasvojita in zaslepita. Čander namreč utira pot polnokrvnemu političnemu romanu, ki je redkost v sodobni slovenski literaturi, prek protagonistove slabovidnosti pretanjeno tematizira položaj ranljivih družbenih skupin, roman pa oplemeniti še pristen humor.  Roman govori o moškem srednjih let, ki je v skladu z medicinsko definicijo slep, čeprav ima še vedno pet odstotkov vida. Slepec se nikakor nima za slepca, ampak za normalnega človeka. Roman govori o njegovih frustracijah in boju za lastno dostojanstvo, pa tudi o stereotipih družbe v odnosu do invalidnosti. Kategorija slepote pa ni obdelana zgolj na individualni ravni. Roman se razpre tudi v družbeno oziroma politično dimenzijo in se preizprašuje, kaj je pravzaprav danes družbena viz ja in kaj njeno nasprotje.

Naslovno platnico krasi imenitna akvarelna slika papige, ki jo je sicer naslikal Fedja Šičarov, študent slikarstva v Ljubljani, in najbrž upodablja Kokija, papigo, ki jo ima v romanu v lasti predsednik vlade. In ravno ta papiga lahko na nek ciničen način prikaže stanje slovenske politične kulture; politiki pač govorijo, in govorijo tako veliko in tako pogosto, da se ponavljajo, ker  roko na srce  nimajo kaj veliko novega ali pomembnega za povedati, kot papiga!

Roman je razdeljen na 36 razmeroma kratkih poglavij, preko katerih se bralec lahko prebije dokaj hitro, saj je roman napisan v tekočem, vsakdanjem jeziku, brez odvečnega balasta, ki bi obtežil samo vsebino. To, da glavni lik ni povsem slep, je bistveno – razlika med videti malo ali videti nič je velikanska: »Sploh se nisem imel za slepca. Jaz vendar vidim, slabo, pravzaprav zelo slabo, a vidim. Med nič in nekaj je ogromna razlika. Med temo in svetlobo je prepad,« je dejal pisatel Mitja Čander. In ravno zaradi tega se zdi, da se nikoli ni zares vključil v skupnost slepih in slabovidnih, saj je bil vselej mnenja, da tja pravzaprav ne spada, toda nekako tudi na drugo stran ne spada povsem, zato je vselej v nekem precepu, v iskanju samega sebe.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Simona Pivar