Sledi radijskih poti – nova knjiga Matjaža Brojana

Junija je izšla nova knjiga Matjaža Brojana, novinarja, publicista in lanskega zlatega nagrajenca Občine Domžale z naslovom Sledi radijskih poti. Gre za radijske zgodbe, torej oddaje – teh je Matjaž na svoji radijski poti pripravil čez 650 –, ki jih spretno prestavil v tiskani medij, torej v zajetno knjigo velikega formata. Popotna malha radijskih zgodb je zajetna, a zelo privlačno zastavljena.

Ob prebiranju radijskih zgodb Matjaža Brojana se mi najprej vsiljuje vprašanje, kam sploh uvrstiti te pripovedi radijskega etra. So to reportaže, ki jih nasploh v slovenskem novinarstvu primanjkuje oziroma kot ena najbolj branih novinarskih zvrsti izgubljajo svoje mesto, pretežno v t. i. tiskanih medijih? Je to čista literatura, podkrepljena z dejstvi, ki jih je Matjaž več kot skrbno, tako kot zna le on, zapisoval na magnetofonski trak? Biti moraš mojster svojega dela in poklica, da zmoreš v delovnem obdobju pripraviti več kot 650 radijskih oddaj, za katere sicer nikoli ne veš, kdo jih je poslušal in koliko je bilo teh poslušalcev.

Pravzaprav predalčkanje Brojanovih zgodb niti ni smiselno, saj so to zgodbe, zapisane kar se da natančno, ki jih zna pripraviti in oblikovati le Matjaž. Recimo jim literarno-dokumentarne reportaže. Nastale so s predanim delom, z zvrhano mero natančnosti in doslednosti pri podajanju gradiva. Bralec oziroma bralka se bosta vedno znova rada vračala k prebiranju teh zgodb, ki so na nek način odsev časa, v katerih so nastajale. So tudi odsev ljudi, ki v njih nastopajo. Predvsem so te zgodbe večne, enkratne in neponovljive.

Matjaž Brojan je radijske zgodbe, tako specifične za ta hlapljivi eter, radijski medij torej, spretno prestavil v pisano besedo in s tem tudi v knjižno obliko. S svojimi izbranim jezikom, ki ga odlikuje izjemen besedni zaklad, ob tem pa je Brojan hote ali nehote tudi nekakšen izumitelj za številne dopadljive izraze, nam pričara tisto bogastvo naše dežele, ki je ponavadi kar spregledano, pa naj gre za zgodbe o znanih in manj znanih, preprostih ljudeh, ali za zgodbe, v katerih opisuje kraje, pokrajino, torej barvno paleto, spekter ali mavrico prelepe slovenske dežele.

Matjaž Brojan je radijske zgodbe prelevil v bogato knjigo zgodb.

Naloga, ki si jo je zastavil, je bila predvsem odgovorna in hkrati težka. Besede in misli Brojanovih številnih sogovornikov, posnete na magnetofonski trak, lahko povsem drugače zvenijo, kot tiste, ki so zapisane v računalnik, še prej na pisalni stroj. To je zagotovo ena najtežjih nalog, kako radijski eter preleviti v pisano, torej tiskano besedo. Ljudje, čeprav nevajeni radijskega mikrofona, včasih tudi s precejšnjo tremo in kepo v grlu, so kot Brojanovi sogovorniki izjemni in prav taka je njihova pripoved: vsebinsko bogata, enkratna in izjemna. Kot vse kaže, zna Matjaž, ki odhaja na teren pripravljen, ki morda pozna že v naprej odgovore na številna vprašanja, iz sogovornikov izvabiti tiste žlahtne misli in stavke, zaradi katerih so bile njegove oddaje preprosto odlične, poslušljive in kar je najbolj pomembno, narejene po radijsko. Radio pa je, to lahko trdim iz lastnih izkušenj, zelo zahteven medij. Izrečene in na magnetofonskih trak povedane misli so namreč trajne in večne, neizbrisljive, niti se jih ne da tako ali drugače spreminjati.

Bile so – prav tako odlično –, prav po radijsko in z Matjaževo doslednostjo zrežirane in scenaristično pripravljene. Ko jih je spreminjal v knjižno podobo, je znal iz povedanega izluščiti tiste najbolj pomembne elemente, ki dajejo zgodbam čar in draž. Ničesar ni spreminjal ali dodajal, le s spretnim peresom je znal radijski eter še toliko bolj obogatiti, da so oddaje, ki so nekoč prihajale iz starega sprejemnika, zdaj zbrane v drugačni obliki. Zdaj so te zgodbe večne!
Če smo Brojanovo natančnost občudovali že v zadnjih njegovih knjigah, kakršni sta Slamnata sled Domžal in Počivajoči domžalski spomin, potem bomo s toliko večjim veseljem prebirali še njegove radijske zgodbe. Matjaž je tokrat pripravil izjemno bogato bero zgodb, kjer še posebej preseneča izbor gradiva.

Predvidevam, da je bila zelo težka naloga iz več kot 650 oddaj, izluščiti tiste, ki so si zaslužile objavo v tej knjigi. Težko je biti razsodnik in urednik hkrati, a sem prepričan, da je Matjaž Brojan tudi tokrat uspel izluščiti najboljše od najboljšega. Zagotovo pa je v njegovem tovrstnem arhivu, torej na številnih kasetah, še ogromno gradiva, ki bi si zaslužilo prelevitev v pisano oziroma tiskano besedo.