Še pomnite, Domžalci? Pletemo spomine … s Katarino Rus Krušelj

V organizaciji Turistično informacijskega centra (TIC Domžale, Andreje Čokl) in Knjižnice Domžale je v četrtek, 23. novembra 2017, potekal večer spominov na Domžalke in Domžalce, ki so s svojim doprinosom za domžale naredili izredno veliko. Tokratna gostja na drugem domoznanskem večeru iz cikla »Še pomite Domžalci?« je bila Katarina Rus Krušelj, vodja muzejske dejavnosti v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale. V pogovoru z Andrejo Čokl sta odkrivali nekaj zanimivih zgodb iz življenja ustvarjalcev, ki so v preteklosti krojili kulturno podobo Domžal in okolice. Mnogi med njimi še niso dobili priložnosti predstavitve svojega življenja in dela. Tako smo pobližje spoznali likovnega pedagoga Milana Merharja, podobarsko družino Hrovat, fotografa Vilija Majheniča in podobarja ter gospodarstvenika Janeza Vrečarja

Milan Merhar se je rodil 26. septembra 1910 v Šiški. Končal je učiteljišče v Ljubljani in telovadno šolo v Mariboru. V Domžale je prišel leta 1932 in do druge svetovne vojne delal kot učitelj. Po koncu vojne je na takratni nižji gimnaziji in pozneje na I. osnovni šoli učil telesno vzgojo, matematiko in kasneje likovni pouk. Tam je ostal do leta 1968, ko se je upokojil. Umrl je leta 1988.

»Domžale so se skozi desetletja močno spreminjale. Pokrajinski motivi Milana Merharja so dragocen zapis o kraju. Milan Merhar se je v petdesetih letih 20. stoletja začel ukvarjati s slikanjem. S študijami motivov Domžal, ki so se v njegovem času izjemno hitro spreminjale, je postal kronist kraja, v katerem je živel. S slikarstvom se je ukvarjal ljubiteljsko. Intenzivno se je začel ukvarjati s slikarstvom po letu 1950. Najraje se je posluževal slikarskih tehnik kot so akvarel, risba in oljno slikanje na steklo. Bil je pobudnik ustanovitve in dolgoletni član Društva likovnih samorastnikov Ljubljana,« je dejala Katarina Rus Krušelj.

Katarina Ruš Krušelj, vodja muzejske dejavnosti v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale.

V nadaljevanju so predstavili podobarsko družino Hrovat iz Domžal, ki je v treh generacijah rezbarjev v 20. stoletju izdelovala in obnavljala predvsem rezbarije in kipe nabožne vsebine. Hrovatova delavnica je izpolnjevala naročila v Domžalah in okolici.

Po besedah Katarine Rus Krušelj je bil začetnik Hrovatove rezbarske tradicije Kamničan Karol Hrovat, ki ga je pot v Domžale pripeljala v začetku 20. stoletja, ko so postajale pomembno obrtniško in trgovinsko središče: »Velik napredek se je beležil tudi na cerkvenem področju, še posebej po osamosvojitvi župnije leta 1908, ko so se vzporedno odpirale možnosti za nova naročila pri izdelovanju ali obnavljanju cerkvene opreme. Tudi po zaslugi takratnega župnika Franca Bernika je Karol Hrovat postal stalni podobar cerkve na Goričici. V njegovi delavnici pa so se rezbarskega poklica izučili mnogi vajenci, med drugim dva priznana domžalska kiparja Peter Loboda in Franc Ahčin.«

Sledila je predstavitev fotografa Vilija Majheniča. »Tokrat pozornost namenjamo domžalskemu fotografu, ki je v svoj fotografski objektiv ujel mnoge znane in manj znane domžalske obraze. Danes zna vsakdo narediti fotografijo, a dobro fotografijo le malokdo. Zagotovo jo je znal narediti Vili Majhenič, ki še danes velja za enega najboljših slovenskih portretnih fotografov. Bil je vrhunski retušer in velik perfekcionist v svojem profesionalnem delu. Odlično je obvladal komunikacijo s svojimi portretiranci. Ko je fotografiral znane osebe, je veliko vedel o njih in njihovem delu, kar je spretno vključil v portret. Zapustil nam je dragoceno in bogato dediščino dokumentov svojega časa in prostora, ki pa danes nujno potrebuje sistematično arhiviranje za nadaljnje raziskovanje«, je o velikem fotografu dejala Katarina Rus Krušelj.

Pogovor je vodila Andreja Čokl.

Predstavljen je bil trudi obrtnik in ustvarjalec Janez Vrečar, ki je aktivno deloval tudi v razvoju domžalskega gospodarstva in politike do 2. svetovne vojne. Sicer rojen Moravčan, ki pa je svojstveno zaznamoval svoj čas delovanja v Domžalah. Zakaj je Janeza Vrečarja pot zanesla v Domžale se sicer ne ve, izvedeli pa smo, kako je tu pričel svojo obrt, kako je gradil svoj nov dom in delavnico v Kolodvorski ulici, kdaj je pričel delovati politično in kakšni so bili njegovi uspehi v času županovanja. Raziskovanje Vrečarjevega življenja in dela je bilo sklenjeno v dveh vsebinskih sklopih. Prvi je bil namenjen predstavitvi njegovega ustvarjalnega opusa: od podobarskih začetkov do priznanega obrtniškega mojstra, ki je delal tudi s priznanim slovenskim arhitektom Jožetom Plečnikom.

»V delavnici je kipe in rezbarske detajle izdeloval sam, vse ostalo mizarsko delo pa so opravili pomočniki in vajenci. Njihovi spomini so še živi. Malokdo pa Janeza Vrečarja pozna kot odličnega risarja in slikarja – v njegovi zapuščini se nahajajo portreti, katerih identitete so še velika neznanka, in dopisnice, ki jih je med prvo svetovno poslikal in pošiljal svoji ženi Ani,« je povedala gostja večera Katrina Rus Krušelj. Vse predstavljene osebnosti je gostja popestrila s slikami, ki jih je prikazovala na projekcijskem platnu. Pogovor pa je bil še toliko zanimivejši, ker se ga je udeležilo tudi nekaj potomcev ter sorodnikov predstavljenih osebnosti, ki so predstavili tudi svoje poglede na prednike in dogodke v tistem času.

Še marsikaj zanimivega smo izvedeli o predstavljenih osebnostih, ki so pustili velik pečat na domžalskem. Več pa v zgornjem videu, ki razkriva še marsikatere podrobnosti iz življenja in delovanja predstavljenih mož.