S koncertom na svečnico počastili spomin na velikega skladatelja Matijo Tomca

V torek, 2. februarja 2016, je v domžalski župnijski cerkvi, ki je posvečena Mariji Vnebovzeti, potekal zaključek božičnega časa. Mešani cerkveni pevski zbor domžalske župnije je na dan svečnice, po večerni sveti maši zapel opereto Slovenski božič. Na svečnico je dan Jezusovega darovanja, zato smo ob vhodu dobili sveče, ki so nam jih ministranti prižigali ob uvodu v sveto mašo.

»Ob svečnici se ne zapirajmo v temne prostore in ne iščimo luč tam, kjer je ni, ampak se neprestano usmerjajmo k Jezusu, k luči, ki se daruje za nas …«, je v uvodnih besedah pri sveti maši dejal domžalski župnik mag. Klemen Svetelj.

Po koncu sveta maše so pevci in pevke pripravili koncert. Z opereto so zaključili božični čas in počastili našega velikega skladatelja in domžalskega župnika Matijo Tomca, ki je tudi napisal omenjeno opereto. Dan smrti Matije Tomca je drugače 8. februarja. Lepo petje je napolnilo domžalsko cerkev, saj je mešani cerkveni pevski zbor domžalske župnije, ki ga vodi zborovodkinja Ksenija Kozjek, na harmoniju pa jih spremlja Janez Kozjek, velik zbor.

Jezusovo darovanje, svečnica
Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju.

Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je ime dobilo po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Na besede starčka Simeona se sklicuje starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča znamenita romarica Silvija v svojem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim poročilo o tem obredu in procesiji iz ene cerkve v drugo obstaja iz časa papeža Sergija I. (687–692).

»Po obredu blagoslavljanja sveč je praznik znan kot svečnica oziroma praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,« piše slovenski etnograf Niko Kuret (1906–1995). Cerkev, ki je na ta dan uvedla blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je »luč« prispodoba Mesija, ki »razsvetljuje človeštvo«, mu razodeva smisel sveta in življenja.

(Vir radio Ognjišče)