Resnična zgodba v novi knjigi Mateje A. Kegel: Mladost v rejništvu

Mesec november je postregel z novo knjigo avtorice Mateje A. Kegel, v kateri predstavlja resnično zgodbo. Mladost v rejništvu je zgodba deklice, ki je živela med Domžalami in Moravčami, deklice, ki je imela tri mame, poznala pa je le dve. Zgodba o deklici, ki je srečna leta svojega otroštva preživela prav v rejništvu.

Predstavitev knjige Mladost v rejništvu, avtorice Mateje Kegel Kozlevčar in pogovorno omizje na to temo, je v Knjižnici Domžale poteklo v torek, 13. novembra 2018, udeleženci pa so iz prve roke slišali zgodbo o mali Domžalčanki Neži, ki je odrasla v čudovito žensko ter obenem dobili še vpogled v svet rejništva, o katerem običajno tako od blizu ne slišimo. Knjiga nas popelje skozi solze in smeh dekletca, ki je danes že odrasla ženska.

Poleg avtorice Mateje Kegel Kozlevčar sta na omizju sodelovali  tudi gostji Marta Tomec iz Centra za socialno delo Domžale in Maksimiljana Mali iz Društva rejnikov Slovenije. Beseda pa je tekla o izzivih rejništva v Domžalah in okolici. Sicer pa je izid knjige podprla tudi Občina Domžale, ki je na področju rejništva skupaj s preostalimi občinami, s katerimi tvori nekdanjo skupnost, ena najmočnejših v Sloveniji. Predstavitve knjige in pogovora o rejništvu pa se je udeležilo veliko število rejnic in rejnikov iz okolice Domžal.

»V Sloveniji poznamo številne rejniške zgodbe. Vse se žal ne končajo srečno. Prevečkrat smo že videli, da otroci predstavljajo delovno silo rejnikom, kar je bil povod za slab predznak rejništvu. A s tem je bila storjena krivica vsem tistim rejnikom, ki so se za tak način življenja odločili s plemenitim namenom. Knjiga Mladost v rejništvu je posvečena vsem rejnikom, ki poskrbijo, da otroci resnično dobijo nov, topel dom, še posebej rejnici teti Minki, ki je danes žal že pokojna, a je v tem svetu pustila močan pečat,« pravi avtorica knjige Mateja.

Danes, ko je Minka odrasla ženska, ima prav toliko hčera in vse tri, Mateja je namreč Minkina hči, so ji hvaležne za vse popotnice, ki jim jih je podarila. Pesem, ki je izpisana na začetku knjige, je tista pesem, ki so jo s sestrama kot majhne deklice neštetokrat slišale in vsakokrat ob njej jokale. A njihovo čudovito mami vedno znova prosile, naj jim jo zapoje. Tudi ob nastajanju knjige so z mami pesem zapele in zajokale. Jokali po eni strani od žalosti, ki jo pesem prinaša, in po drugi strani od hvaležnosti za vse preizkušnje v življenju, ki so oblikovale malo Nežo in zaradi katerih danes obstaja nekdo, ki je ne le prisluhnil tej zgodbi, ampak jo tudi zapisal. Knjiga je nastajala po pripovedovanju Neže, zgodbe so resnične, obogatene s spomini in pisateljskim navdihom.

Sledil je pogovor o rejništvu. Maksimiljana Mali, univerzitetna diplomirana socialna delavka v pokoju, je svojo poklicno pot posvetila svetovanju rejnikom, katero nadaljuje tudi v okviru Rejniškega društva Slovenije. Je dolgoletna urednica Rejniškega glasnika. V društvu delujejo tako rejniki, rejnice, odrasle osebe, ki so preživele otroštvo v rejništvu, sorodniki rejnikov in rejnic, otroci rejnikov in strokovni delavci. Vsi delujejo z namenom, da otrokom v rejništvu nudijo še dodatne zanimive vsebine življenja, da jih podprejo na njihovi poti v samostojno življenje in da opozarjajo na tiste vrzeli v rejniški dejavnosti, ki v našem sistemu niso najbolje urejene. Rejniško društvo Slovenije združuje vse osebe, ki sodelujejo v rejniškem sistemu in njihove podpornike – rejnice, rejnike, otroke v rejništvu, strokovnjake, ki delujejo v rejništvu, ter vse ostale, ki podpirajo rejništvo ter pomoč otrokom, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti v svoji biološki družini. Organizirajo različne projekte v podporo otrokom v rejništvu in izobraževalne dejavnosti v podporo rejnikom. Prirejajo tudi srečanja rejniških družin, saj so za otroke v rejništvu srečanja pomembna. »Za otroke v rejništvu so takšna srečanja pomembna, ker lahko srečajo ostale, ki živijo v rejništvu. Tako vidijo, da niso edini s takšno izkušnjo in potem lažje to izkušnjo tudi sprejemajo,« pove Maksimiljana.

Mladostniki po končanem rejništvu pogosto ostanejo v rejniški družini, saj jim, kot opozarjajo v Rejniškem društvu Slovenije – in to je problem večine mladih pri nas – odgovorne institucije ne zagotavljajo dovolj intenzivne podpore pri iskanju zaposlitve in reševanju stanovanjskega vprašanja.

Rejniki se sicer morajo zavedati, da je rejništvo začasen ukrep, katerega namen je, da se otrok vrne v biološko družino, ko ta izpolni pogoje za to, je opozorila Marta Tomec iz Centra za socialno delo Domžale. Tomčeva je postregla s podatki, da je sedaj zakon o rejništvu posodobljen, po njem pa lahko kandidati za rejnike sedaj tudi mame samohranilke oz. samske ženske. Enkrat letno lahko kandidirajo za pridobitev licence za opravljanje rejniške dejavnosti. Po besedah Marte Tomec je najpogostejši vzrok za to, da mora otrok v rejništvo, življenjski slog primarne oz. biološke družine, ki ni primeren za razvoj tega otroka, najpogosteje pa so v ozadju odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog. Poudarila je tudi, da otroci nikakor ne želijo izstopati, želijo se le razvijati kot vsi drugi otroci. Pri tem je dejala, da ni nujno narobe, če je v rejniški družini že več otrok, saj so otroci radi v družbi otrok, seveda pa potrebujejo predvsem odgovorne odrasle, ki jim bodo omogočili razmere za nemoten razvoj.  Sama ima z rejniškimi družinami dobre izkušnje in, kot pravi, se večina teh odloči za rejniško dejavnost zaradi humanih vzgibov. Rejniške družine kdaj otroke tudi posvojijo, predvsem se to rado zgodi pri dojenčkih, katerih mame zaradi odvisnosti zanje ne morejo skrbeti.

Pogovor o novi knjigi ter o rejništvu si lahko ogledat v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar