Reminiscence Milene Kafol
V Galeriji Domžale je bilo v četrtek, 13. decembra 2018, odprtje razstave Milen Kafol, ki jo je poimenovala Reminiscence. Kot je že običaj ob odprtjih razstave v domžalski galeriji, je s slikarko, ki se je v svet in šolo slikanja podala v svojih zrelih letih, pred tem pa se je preizkusila na različnih področjih umetniškega izražanja, potekal tudi pogovor, ki ga je vodil akademski kipar Jurij Smole.
»Odločila se je, ker so jo reminiscence pritirale na platno, v barvo, v ploskev. Obarvani občutki beline otroškosti, o katerih mora na likovni način spregovoriti, so tista vsebina, ki je zelo dolgo čakala svoj čas in ta je presenetljivo prišel. Njene slike so zares reminiscence tistega, kar je Milenina zgodba: doživela je vse, kar se da doživeti v življenju ženske iz nekega posebnega prostora. Zdaj je na vrsti njeno otroštvo, ki se pojavlja kot njena zrelost za vstop v umetnost. Da človek kaj takega dopusti in v tem celo neizmerno uživa, mora biti nekaj posebnega. Z najtežjimi – z abstraktnimi prvinami – se je lotila raziskovanja sebe in njenega pradavnega otroškega sveta, z duhom slikarke, s katerim najde oblike, ki so se v kombinaciji s prepoznanimi simboli, črkami in vzorci izkazali za tisto, kar je že davno hotela naslikati, pa za to še ni bilo pravega kanala,« je dejal Jurij Smole, akademski kipar na odprtju razstave diplomirane slikarke Milene Kafol v Galeriji Domžale.
Milena Kafol je med leti 1965-70 študirala jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter 20 let delala kot komercialistka. Preizkusila se je na različnih področjih umetniškega izražanja, med leti 1991-05 se je ukvarjala z modo, oblikovala oblačila v svojem butiku in na nekaj modnih revijah. Leta 2010 se je vpisala na redni študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2013 tudi diplomirala. Leta 2017 je zaključila magistrski študij slikarstva na isti instituciji. Razstavljala je na kar nekaj skupinskih in samostojnih razstavah. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Jurij Smole je med pogovorom s slikarko Mileno Kafol dejal, da so slike na njen način zvočne, s katerimi preizkuša kompozicije in njihovo harmonijo. Milenina razstava se gleda v pričakovanju njenih naslednjih potez, drugih kombinacij likovnih prvin, ki naj privedejo do spoznanja o novih vprašanjih, ki jih očitno ne bo zmanjkalo. Hkrati s slikami na nek način beremo Milenino nenavadno zgodbo, ki se nam, če jo vsaj malo poznamo, s slikami odkriva na literaren način.
Kot smo obiskovalci razstave dognali, v njenem slikanju prevladujeta rdeča in črna barva. Spirale in križi v barvnih kombinacijah krasijo platna, vmes se najdejo tudi kvadrati. Pri vhodu v Galerijo pa sta dve slikarski deli, ki ena močno, druga pa v delih poudarjata modro barvo. Kot bi vabili v galerijo, kjer se ti zatem odpre pogled na razstavljena dela ter te preseneti živordeča, črna in siva kombinacija likovnih del z križi in spiralami ter odličnimi povezanimi zaporedji. In zanimivost na razstavljenih delih je ta, da se slikarska dela ne končajo na platnu, ampak jih v domišljiji gledalec vidi še dlje, kot sega pogled.
Realnost njenega umetniškega sveta meri tudi s predmetnostjo, ki pristane na njenem platnu in postane moč, da privlači naš pogled v njeno zgodbo. Ker je kot slikarka zapletena s stvarmi, njihova tanka prezentnost na sliki postane močna, celo barva, ki se zgošča in nabreka, dobiva volumen vendar previdno in s pravšnjo mero, da ne bi prizemljila lebdenja občutkov in sporočil. Najbolj neopazen, pa zato nič manj močan gradnik v njenem slikarstvu je zlaganje platen – enega na drugega; puščanje možnosti različnim odprtim, vstavljanju manjših slik, tudi puščanje praznega prostora, ki je mogoče še najbolj nabit z eterično vsebino in v svojem minimalnem izrekanju pove največ.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
