Zlate citre – 40 let spominov

V ponedeljek, 10. junija, je KUD Svoboda Griže v avli Doma kulture Griže odprl razstavo Zlate citre – 40 let spominov. Na ogled so postavili fotografije, koncertne liste z minulih srečanj, časopisne članke, ki so poročali o teh citrarskih srečanjih, ter spominke in priznanja, ki so jih prejemali udeleženci.

Zbrane je ob otvoritvi razstave nagovoril Peter Napret, podpredsednik Citrarskega društva Slovenije, ki je uvodoma vse prisotne pozdravil, nato pa dejal:

»Pozdravljeni vsi prisotni!

Zavedam se, da bi bil verjetno marsikdo primernejši, da spregovori ob otvoritvi razstave ob 40-letnici Zlatih citer. Mene namreč na 1. srečanju, 12. julija leta 1986, sploh še ni bilo zraven. Sem se pa v začetku julija tistega leta kot samouk začel učiti citranja, sicer takrat dijak – violinist na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani.

Citre so me navdušile, zato sem začel intenzivno iskati vse informacije o tem inštrumentu, iskal citrarje, zbiral literaturo in potem na drugem srečanju že bil prisoten v Grižah kot poslušalec, kmalu zatem kot mentor, kasneje pa tudi kot nastopajoči.

Vem, da so bile citre po 2. svetovni vojni iz ideoloških in nacionalnih razlogov odrinjene iz javnosti. Tiste redke glasbene šole, ki so izvajale pouk citer, pa so ga sčasoma ukinile. A vendar se je citre še vedno igralo in poučevalo, bolj doma, za štirimi stenami.

Kljub temu da je uspešno deloval ansambel Mihe Dovžana, da je prepoznavnost citram dala čudovita glasba Urbana Kodra Cvetje v jeseni ter da je pri utrjevanju citer kot slovenskega ljudskega inštrumenta in v t. i. narodnozabavni glasbi pomembno vlogo odigral Ansambel Slovenija s citrarko Cito Galič, so pravzaprav šele Griže zanetile tisti pravi ogenj slovenske citrarske renesanse.

Spominjam se, kako je takrat novinar Jure Krašovec v Novem tedniku objavil obsežen članek s preroškim naslovom Slovenska citrarska renesansa.

Gotovo ni naključje, da se je prvo srečanje slovenskih citrarjev zgodilo prav v Grižah. Kraj delavcev in kmetov je bil prežet z ljubiteljsko kulturo in v Grižah je delovalo kar nekaj citrarjev. V petdesetih letih so Grižani postavili imenitno letno gledališče, ki je bilo takrat menda najlepše v državi. V njem so se dogajale številne prireditve, pevska srečanja, dramske igre, menda celo operne predstave.

Da bi poletne kulturne prireditve v Grižah še popestrili, so po vzoru Zlate harmonike Ljubečna pripravili Zlate citre. Dvomim, da so se takrat zavedali, v kaj bo prerasla ta ideja.

Sama srečanja so čez nekaj let dobila tekmovalni značaj. Državna tekmovanja so imela tudi predtekmovanja po drugih krajih, nastop nagrajencev pa se je celo zgodil v Cankarjevem domu v Ljubljani. Leta 1999 se je iz aktiva učiteljev citer, ki se je nekajkrat srečal tukaj, rodilo Citrarsko društvo Slovenije. Pobožna želja, da bi se citre spet kdaj uradno poučevale v glasbenih šolah, se je uresničila leta 2003.

Lahko bi še naprej našteval, kako bliskovit je bil razvoj citrarstva, koliko uspešnih mladih citrarjev imamo, da se citre že kar nekaj časa poučujejo tudi na treh umetniških gimnazijah, kako zelo smo uspešni na mednarodnih tekmovanjih, kako zelo nas cenijo v tujini itd., vendar bi bil to predolg govor.

Citre res niso tako glasne kot harmonika. Nikoli ne bomo zmogli postaviti rekorda nekajdnevnega neprekinjenega igranja na citre, verjetno se nas tudi ne more zbrati 4.000 v skupinskem igranju. Imamo pa druge kvalitete. Naše citre se namreč imenujejo koncertne citre in razvoj citrarstva gre v druge smeri.

Prav gotovo pa bi bilo dobro, da bi se pojavil tudi kakšen mladi Miha Dovžan, ki bi citre populariziral tudi na narodnozabavni sceni, ali pa, kot bi rekla Cita Galič, da bi se več igralo in ob citrah pelo slovenske ljudske pesmi. Za to imamo vse možnosti, veliko več, kot jih je bilo pred 40 leti, in prav je, da se tega zavedamo ter da smo hvaležni Grižanom, da so takrat zanetili tisto prvo iskrico.

Ta razstava je postavljena bolj na hitro. Materiala je pravzaprav veliko in upam, da se najde kdo, ki ga bo strokovno obdelal, da se o tem napiše kakšna knjiga, da se morda postavi stalna razstava in da se, kaj pa vem, odkrije kakšna spominska plošča z napisom: Tukaj se je začela slovenska citrarska renesansa.

Dragi Grižani, bodite ponosni na to!«

Je na koncu nagovora dejal Peter Napret, podpredsednik Citrarskega društva Slovenije.

Še bolj slovesno je bilo v soboto, 13. junija, ko je v letnem gledališču Limberk v Grižah potekala prireditev v počastitev 40-letnice organiziranja prve revije Zlate citre.

Dogodek sta soorganizirala Kulturno-umetniško društvo Griže in Citrarsko društvo Slovenije ob pomoči ZKŠT Žalec, Turističnega društva Griže in Občine Žalec.

Med številnimi slovenskimi citrarji je Peter Napret izbral naslednje glasbenike: učence GŠ Nazarje in GŠ Risto Savin Žalec, Andrejo Grosek, Zvoneta Horvata, Aleksandra Primca, Tanjo Zajc Zupan s pevko Tejo Saksida, Klemna Matka, Tomaža Plahutnika, Janjo Brlec, Neli in Karmen Zidar Kos, citrarsko skupino iz Dobrovnika v Prekmurju (igrajo na madžarske citre), vokalni kvintet Ajda s citrarko Tino Kseneman ter domačo skupino Ubrane strune s citrarjem Božom Trnovškom.

Med nastopajočimi je bilo tudi nekaj imen, ki so nastopila že pred 40 leti. Pred občinstvom pa so o spominih na prva srečanja spregovorili Vladimir Brlek, takratni strokovni svetovalec za instrumentalno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (zdajšnji JSKD), Cita Galič, predsednica organizacijskega odbora v prvih letih Zlatih citer, ter Jasna Vidakovič, upokojena urednica za ljudsko glasbo na Radiu Slovenija.

Prireditev je povezovala Karmen Zidar Kos, ozvočeval jo je Drago Krajnc, koncert pa je posnel Radio Slovenija.

Tokratne Zlate citre so znova potekale v čudovitem ambientu letnega gledališča Limberk, kjer so potekala tudi prva srečanja, saj je bilo vreme tokrat na strani organizatorjev.

Mogoče pa se prihodnjih Zlatih citer udeležite tudi vi in uživate v čudovitih zvokih citer.

Avtor: DJD, Foto: Darko Naraglav, Florjan Šinkovec