V mengeškem kulturnem domu je vse do začetka februarja na ogled zanimiva razstava 33-letnega Simona Golobiča iz Semiča v Beli krajini. Razstavlja droben del svoje bogate zbirke, ki je povezana z več kot 60-letno zgodovino slovenske narodno-zabavne glasbe. Zaradi prostorske omejitve je predstavil le plakate ter ovitke vinilnih gramofonskih plošč in kaset tistih ansamblov, v katerih je vsaj eden od članov Mengšan. Razstavo si lahko brezplačno ogledate do 6. februarja 2014 v času vseh kulturnih predstav oziroma vsak delavnik med 18. in 20. uro.
Mengeš slovi po številnih odličnih glasbenikih vseh zvrsti, njihova godba prav letos praznuje svojo 130-letnico. Tu živi in dela kar nekaj pomembnih izdelovalcev harmonik in strunskih glasbil.
Simon Golobič je študiral gradbeništvo, ukvarja se z načrtovanjem, sedem let je aktivno igral pri ansamblu Vasovalci iz Bele krajine. Med učenjem diatonične harmonike se je zaljubil v narodno-zabavno glasbo in v vse, kar je povezano z njo. Z leti je začela nastajati njegova zbirka, ki je izjemna, ne le v slovenskem, temveč tudi v svetovnem merilu. Je tako bogata, da bi z diskografijo, instrumenti, narodnimi nošami in vsemi ostalimi primerki dodobra napolnili muzej narodno-zabavne glasbe. To je tudi Simonova zamisel in želja, saj hkrati upa, da bo občina Mengeš našla prostor in posluh za tovrstni muzej. Ta bi bil po njegovem mnenju več kot nadvse zanimiva glasbena in turistična atrakcija.
In kako je začela nastajati njegova zbirka? »Pred 17 leti sem se začel učiti diatonično harmoniko, še prej pa sem obiskoval glasbeno šolo za klavirsko harmoniko,« pravi Simon.
»Ob učenju diatonične harmonike sem spoznaval zgodovino narodno-zabavne glasbe in ob tem glasbo različnih izvajalcev, ki igrajo na tovrstno glasbilo. Ko sva z mentorjem in učiteljem Pavletom Malnaričem prišla do preigravanja glasbe ansambla Nika Zajca, je nastal problem, kako priti do enega od njegovih posnetkov. Na Radiu Slovenija niso imeli posluha za mojo prošnjo. Tako nisem imel druge možnosti, kot da poiščem to gramofonsko ploščo. Iskal sem jo po bolšjih sejmih in trgovinah z rabljenimi ploščami, nato pa sem z nekaj nakupi plošč ugotovil, da se je začela doma oblikovati lepa zbirka starih plošč od Avsenikov do Slakov in številnih drugih ansamblov. Zdaj imam okoli 8.000 albumov, od tega jih je več kot 3.100 na gramofonskih ploščah in več kot 3.800 na kasetah, ostalo pa so sodobnejše zgoščenke. V zbirki je pravzaprav skoraj kompletna slovenska diskografija narodno-zabavne glasbe, posneta do leta 2000, za zbiranje novejše diskografija še pride čas. Vse, kar je danes izdano, bo še vedno možno čez nekaj let pridobiti. Veliko pomembnejša se mi zdi starejša zgodovina slovenske narodno-zabavne glasbe. Tako dajem prednost starejšim ansamblom, obiskujem še živeče glasbenike, pri katerih pridobivam številne nove informacije in zgodbe v obliki intervjujev. Prinašajo mi tudi slikovno gradivo, to so fotografije z nastopov, in stare plakate, skratka vse, kar diši po narodno-zabavni glasbi, vključno z notnimi rokopisi in z vsem, kar so takrat uporabljali,« pove zbiratelj. »Mnogim ansamblom sem tudi pomagal priti do njihove diskografije. Da, tudi to je moje poslanstvo. Namreč, muzikanti v preteklosti svojega osebnega arhiva niso imeli. Mogoče ni bilo zanimanja za to ali pa niso imeli časa zaradi številnih nastopov.«
Mengeški trobentač Franc Kompare (levo) in Simon Golobič na razstavi v Mengšu.
Poleg že prej naštetega ima v svojem arhivu zbranih že prek 1.800 originalnih plakatov, 12.000 fotografij, 76 originalnih inštrumentov – zadnja harmonika v zbirki je harmonika legendarnega Vitala Ahačiča, virtuoza na kromatični harmoniki. Gre namreč za zares trofejne inštrumente. Nekaj so mu jih podarili, v več kot polovici primerov pa je glasbila odkupil po simboličnih cenah. Ima prek 160 narodnih noš številnih znamenitih glasbenikov; zadnjo med njimi mu je podaril znani harmonikar Jože Burnik.
Pri zbiranju tovrstnega gradiva je v nenehnem stiku z drugimi evropskimi zbiratelji, ki so ljubitelji slovenske narodno-zabavne glasbe. »Vemo, da so bili Avseniki pionirji na tem področju, s svojo glasbo pa so okužili na milijone in milijone ljubiteljev tovrstne glasbe,« pove Simon Golobič. »Na tem območju so se oblikovali številni ansambli, ki igrajo Avsenikovo, Miheličevo glasbo, glasbo Alpskega kvinteta in drugih zasedb.«
Simon je sedem let aktivno igral diatonično harmoniko pri ansamblu Vasovalci iz Bele krajine.
Muzikanti ga pri njegovem zbirateljskem delu nadvse podpirajo in tudi spremljajo z velikim zanimanjem. »Vse te zbrane stvari mogoče nekomu ne pomenijo nič, zame pa so neprecenljive,« poudarja Simon. »Če si glasbeniki ne bomo sami uredili tega arhiva, nam ga ne bo nihče drug. To je zdaj tudi priložnost, da začnemo resno razmišljati o ureditvi muzeja narodno-zabavne glasbe, kjer bi obiskovalci lahko vse te stvari videli. Pomembno pa bi bilo, da bi bil to dvojezični muzej. Ta glasba ne bi nikoli preživela brez nemško govorečih ljubiteljev in posnemovalcev, vsaj v takšni meri ne, kot je. V režimu nekdanje Jugoslavije je bila ta glasba in vse, kar je bilo z njo povezano, precej pod drobnogledom.«
Alpski kvintet v slovenski in nemški izvedbi.
»Muzej te glasbe v Mengšu bi bil skoraj v samem središču Slovenije, blizu je tudi avstrijska meja, in tako bi bil nedvomno zelo zanimiv za tujce,« razmišlja Golobič. »Ob tej zamisli srčno upam, da jo bo podprla mengeška občina, upam pa tudi, da bi lahko z dobro pripravljenim razpisom pridobili evropska sredstva.«
Simon Golobič še naprej zbira vse, kar je povezano z narodno-zabavno glasbo. Zato naproša vse, ki imajo kake kasete, plošče, fotografije, plakate itd, da se mu oglasite na GSM 040 626 343 ali na e-naslov: simon.golobic@gmail.com. Za vsako pomoč se že v naprej zahvaljuje!
