Urša Žajdela Hrovat – »Cvetlični blišč v odsotnosti napuha«

V galeriji Loterije Slovenije na Trubarjevi ulici v Ljubljani je v sredo, 10. junija 2015, potekalo odprtje razstave domžalske akademske slikarke Urše Žajdela Hrovat. Polna galerija obiskovalcev, večina iz Domžal je presenetila tudi Uršo, čeprav je po tihem upala na dober obisk.

V uvodu so zapele tri sestre Ana, Meta in Jera Hrovat, Uršine hčerke ter z svojimi izrednimi vokali dodobra ogrele dlani obiskovalcev galerije.

Katjuša Rojac, vodja galerije Loterije Slovenije je predstavila umetnico Uršo Žajdela Hrovat in njeno družino, nato pa je univerzitetni diplomirani umetnostni zgodovinar Boštjan Viler podal svoje mnenje in poglede na Uršine slike: »Tudi v času navidezne resničnosti, ko je vsega na pretek, in se pojavlja fatamorgana malone izza slehernega vogala, ko nevidno besni neizprosni, kruti boj za moč in oblast, ko se človek čedalje bolj oddaljuje od svojega bistva – človečnosti –, se vnovič izkaže, da je umetnost ena izmed tistih plamenic, ki razsvetljuje temačne prehode v zgodovini civilizacije ter tako vliva upanje na boljši jutri. Slednje vsekakor velja za gospo slikarko in pedagoginjo Uršo Žajdela Hrovat, ki že skorajda 30 let neumorno prinaša ta plamen po likovnih razstavah, tako doma kot tudi na tujem. Umetničino slikarstvo se v slogovnem oziru spogleduje z dediščino impresionističnega slikarstva, in v določeni meri bi lahko dejali, da gre ponekod celo za odmeve abstraktnega ekspresionizma; izid pa je seveda lastna likovno ustvarjalna govorica, v kateri slikarka strne svojo intimno pripoved o podoživetju sveta. V njenih delih zasledimo naslednje neposredno spoznavne motive: tihožitje (prednjačijo cvetlična, nekaj pa je takih, ki vključujejo predmete nežive narave in doprsno risbo), krajino in arhitekturno krajino (slednji se pojavita tudi v kombinaciji s portretom).«

»Genezi tihožitja sledimo od staroegipčanskega stenskega slikarstva dalje pa vse do največjega razcveta v okviru holandskega in flamskega slikarstva iz 17. stoletja, ko postane docela uveljavljena in povsem samostojna motivna zvrst – doslej najstarejši zabeleženi čisti primer tihožitja je Cvetlični šopek Hansa Memlinga iz konca 15. stoletja. Ponovni vrhunec pa je doživelo s slikarstvom francoskega postimepresionizma. Če dobesedno prevajamo izvirno nizozemsko tvorjenko stilleven (tihožitje), pomeni beseda stil miren, nepremičen, medtem ko leven pa življenje; v tihožitnem slikarstvu torej se soočamo z nasprotjem med živim in mrtvim, in nemalokrat je med drugim vključen ikonografski motiv vanitas, ki opominja gledalca na minljivost človeškega življenja. Avtoričina cvetlična tihožitja pa so vse prej kot negibna ali neživa – nav-kljub dejstvu, da opazujemo odtrgano cvetje, ki je prenehalo obstajati –, namreč s svojim slogom pastoznega slikanja, ki nikakor ni tog oziroma okoren, temveč nadvse živahen in radosten, povrne naslikani flori svoj prvotni sijaj. To je učinek svetlobe – pravzaprav gre za igro med svetlobo in senco –, ki ga umetnica doseže z vehementno potezo slikarske lopatice v maniri sredobežnega vrtinčenja, tako da spominjajo kipeči cvetovi na razkošen ognjemet. Ubran kolorit je kombinacija dejanskih, podnebnih barv in izbranih barv, najpogosteje v ključu rumeno-rdečih in vijolično-modrih nians«, je v zaključku še povedal Boštjan Viler.

Bogata razstava. Na eni strani galerije slike Piranskega Triptiha, ki smo ga Domžalčani občudovali v Menčenkovi domačiji, druga stran galerije pa je polna rož v šopkih in posamične, polno lepih barvnih kombinacij.

Razstava bo na ogled do 10. julija 2015, v uradnih urah galerije Loterije Slovenije.