Tri generacije proizvodnje ščetarskih izdelkov pri Nagličevih v Šmarci pri Kamniku

Med obrti, katerih poklici se počasi poslavljajo oziroma umikajo, lahko uvrstimo tudi ščetarstvo. Dejavnost, kateremu osnova je poklic ščetarja, se ukvarja z izdelovanjem raznovrstnih ščetk, krtač, omel, čopičev in drugih podobnih izdelkov, narejenih iz naravnih in umetnih materialov za potrebe človekove osebne in splošne uporabe ter uporabe v različnih gospodarskih dejavnostih in panogah. Z ozirom na način proizvodnje, je ščetarstvo znano kot domača dejavnost, obrt in industrija. Med večjimi ščetarskimi obrtnimi delavnicami na Slovenskem, ki je v času svojega največjega razvoja pred drugo svetovno vojno zaposlovala tudi več deset delavcev in presegala običajno obrtno proizvodnjo, je bila Tovarna ščetk in čopičev bratov Naglič v Šmarci pri Kamniku. Delo in sposobnosti treh Nagličevih rodov so bili osnova za uspešno delovanje takrat vodilne ščetarske tovarne pri nas, ki je dajala kruh številnim šmarskim in drugim delavcem in njihovim družinam. Za obdobje največjega razcveta tovarne lahko štejemo čas od leta 1930 do 1935. V tem času je bilo v tovarni v posameznih letih zaposlenih od petintrideset do štirideset delavcev. 

In o tem poklicu, ki se na žalost poslavlja in gre v pozabo, je v Knjižnici Domžale odprta razstava o tej nekdaj zelo perspektivni obrti. Avtor razstave je Matjaž Šporar, predsednik Društva Peter Naglič Šmarca pri Kamniku, razstava pa je podprta s fotografijami starimi devetdeset in več let, ki jih je posnel prav Peter Naglič, eden redkih fotografov tistega časa, ki sta skupaj z bratom Karlom Nagličem soustanovitelja ščetkarne v Šmarci. Odprtje razstave je bilo 19. marca 2024, trajala bo do 10. aprila 2024, potem pa se razstava seli v Knjižnico Franceta Balantiča v Kamnik.

Brata Naglič sta s svojim konceptom nadgradila očetovo poslovno usmeritev in uresničila sodoben poslovno tehnični koncept poslovanja ter s tem  pripeljala svoje podjetje v sam vrh slovenskega ščetarstva med svetovnima vojnama. Zato je namen razstave oživiti spomin na tehnično dediščino nekdanjih obrti, ki so delovale na Kamniškem in tudi širše. Med te obrti, kateri poklici se počasi poslavljajo, lahko uvrstimo tudi ščetarstvo.

Vplivala sta na razvoj ščetarstva v kamniški regiji, saj so mnogi ščetarji pri njiju iskali strokovno in drugo pomoč, na primer kupovali so lesne polizdelke in na Nagličevih strojih za svoje izdelke opravljali določene tehnološke postopke. Nadaljnjo rast podjetja so ustavile vojne razmere, podjetništvu nenaklonjeni časi po letu 1950 in sprememba družbenega sistema pa so vplivali, da so Nagličeve razlastninili. Nepremičnine povezane z Nagličevo  ščetarsko dejavnostjo so jim bile odvzete in  tako se je podjetje počasi nagibalo k svojemu zatonu in leta 1964 so v zemljiški knjigi Nagliči zadnjikrat omenjeni kot lastniki. Delo in sposobnost treh Nagličevih rodov so bili osnova za uspešno delovanje takrat vodilne ščetkarske tovarne pri nas, ki je dajala kruh številnim šmarškim in drugim delavcem in njihovim družinam.

V tedanjem času se je uveljavila tudi praksa dela na domu, saj je veliko žena iz bližnje okolice različne faze izdelave pri izdelavi ščetk in čopičev opravljala na domu. Izbor Nagličevih končnih izdelkov je bil zelo pester, izdelovali so različne vrste ščetk, omela, čopiče in metle, velikokrat tudi po posebnih zahtevah naročnikov.

Vsi obiskovalci Knjižnice Domžale in tudi ljubiteljih starih obrti in fotografij, lepo vabljeni v avlo knjižnice, kjer vas čaka šestnajst panojev z bogatim pisnim in slikovnim materialom, pod panoji pa si v predalčnikih, pokritih s steklom, oglejte tudi razna orodja, papirje in seveda tudi končne izdelke ter primerjajte, kakšne ščetke in drugi izdelki so bili takrat z naravnih materialov in sedaj, ko je večino materialov plastičnih.

Razstava bo na ogled do 10. aprila 2024.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar