Tihožitja – Slikarska razstava Martina Kosa

Dan pred zaprtjem razstave je Domžalcu prišlo na uho, da se je v Menačenkovi domačiji prejšnji petek odvijalo svojevrstno praznovanje. Slikar, godbenik in še raznoraznih stvari mojster, Martin Kos je praznoval svojo 60-letnico življenja.

Njegova žena Erika Kos ga je s pretvezo, da potrebujejo v Menačenkovi domačiji nekaj slik za dopolnjeno razstavo, pregovorila, da je dal na ogled nekaj svojih slik. Prejšnji petek, na njegov 60. rojstni dan, so šli na odprtje razstave v Menačenkovo domačijo in slavljenca je skoraj "kap." Veliko zbranih prijateljev, sorodnikov in znancev ga je pričakalo na odprtju »lastne razstave«, kar pa so mu zamolčali do zadnje minute. Ko je vstopil v razstavne prostore, je zagledal polno slik, ki jih je podaril za razne praznike prijateljem, sorodnikom in znancem. Ti so sedaj na željo žene Erike prinesli enkratna darila – podarjene slike, da so naredili enkratno razstavo, po koncu razstave pa jih bodo ponovno odnesli nazaj domov.

Na odprtju razstave mu je brat Roman Kos prebral pismo o življenju in ustvarjanju: »Martin Kos je že kot otrok kazal veliko talentov. Izstopala sta predvsem talenta za risanje in glasbo. Da je imel in da ga še vedno ima, likovni talent, so vsekakor dokaz petice, ki jih je dobival za svoje izdelke pri Pajerjevem Tončku. No ne vedno. Večkrat je narisal domače naloge svojim sošolcem, ki so dobivali petice, za na hitro narejeno svojo, pa je večkrat dobil samo tri.

Pri kolebanju, kateri talent naj razvija, je zmagala glasba. Vpisal se je v glasbeno šolo, preizkusil par instrumentov in pristal na tubi v godbi. S poklicnim delom, s precej neobičajnim urnikom, angažiranostjo pri godbi, ki mu zapolni precej časa; dvakrat na teden vaje, nastopi, tekmovanja in tudi precej intenzivno rekreacijo – tekom, si je Martin dodobra zapolnil dneve. A nekje globoko v njem je še vedno žarela tista iskrica in želja po likovnem izražanju, ki jo je v zrelih letih le uresničil in prijel pero, čopič… K temu je pripomoglo tudi to, da si je ustvaril prostor-kotiček, v katerem bo to lahko nemoteče počel.

Skoraj vsak začetek likovnega izražanja se začne z tihožitjem. Tihožitje pomeni upodabljanje razpostavljenih negibnih stvari, kar pomeni, da ima ustvarjalec že pri postavljanju, urejanju kompozicije, več svobode, kot če bi slikal pokrajino ali portret. K nespremenjeni kompoziciji pa se lahko vedno vrača. Izdelek te počaka in čaka, dokler ga ne dokončaš.
Z veseljem opažam, da Martin ne posega po predmetih iz mrtve narave za svoje postavitve – najbrž predvsem iz etničnih in tudi praktičnih razlogov.

V zgodnejših delih se Martin trudi čim bolj realistično, verno in plastično odslikati kompozicije predmetov, ki si jih je postavil, kar mu v veliki meri tudi uspeva. Pa naj bodo to rože, sadeži, kruh… V zadnjih delih pa že ugotavlja, da postavitev ni bistvenega pomena, ampak bolj pomagalo, da mu ni treba verno slediti že svobodno postavljeni kompoziciji, da je on tisti, ki odloča, kakšna bo slika. Predmete poenostavlja, odvzema ali dodaja… Skratka ustvarja. V sledenju takšnega načina slikanja in z veliko slikanja, bo prišel slej ko prej do svojega prepoznavnega izraza – stila, kar pa je cilj vsakega avtorja«.

Martinu so zaželeli še veliko ustvarjalnih let in da naredi vsaj eno sliko na leto. Tudi mi se pridružujemo čestitki z željo, da bi Martin še večkrat razstavljal in čim manj skrival svoje slike po stenah doma.