Svetlopisi Lada Jakše

Ta mesec imamo v Galeriji Domžale čudovito priložnost, spet pogledati in slišati našega izjemnega in nenavadnega poeta, ki zna na najboljšem koncu in v najbolj pravem trenutku ujeti tisti najtanjši žarek, ki nas veže v ta prostor in v to življenje. Se še spomnite, ko je med prvimi na naših tleh eksperimentiral z zvokom in v zasedbi Sončna pot ponudil tisto čudovito in tako zelo optimistično jazzovsko godbo, ki nas še danes v svoji značilni zvočnosti odpelje v nostalgični, s pričakovanji nabiti in svetli čas?

Lado Jakša, ki tokrat razstavlja v Galeriji Domžale, je vizionar, ki zna brati to kar je tu, iz nekega drugega prostora in časa. Dokaz tega je zlitje njegove glasbenosti in likovnosti, ki v njem nenavadno plešeta. Tako zelo nenavadno, da fotografije, ki jih gledamo – tudi slišimo in glasbo, ki jo poslušamo tudi vidimo. Njegove multivizije v glasbi so resnično ena močnejših emocionalnih izkušenj in se v intenzivnosti primerjajo z velikimi koncerti v spektakelski izvedbi.

Virtualno odprtje razstave Lada Jakše, ki jo je poimenoval Svetlopisi in pogovor, ki ga je z njim opravil akademski kipar Jurij Smole, si lahko ogledate v zgornjem videu. Galerija Domžale bo svoja vrata odprla takoj ko bo to mogoče, Svetlopisi pa bodo nato razstavljeni še tri tedne. Število obiskovalcev in odpiralni čas bodo sproti prilagajali ukrepom ob pandemiji. Ob tem prosijo vse obiskovalce, da ob obisku galerije upoštevate priporočila NIJZ, vključno z nošenjem maske.

Lado Jakša je študij glasbe in umetnostne zgodovine združil v diplomski nalogi ljubljanske Filozofske fakultete na temo povezave glasbe in likovne umetnosti ter zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Ta ustvarjalni dialog ga od tedaj redno spremlja pri njegovih številnih razstavah in fotomultivizijah ob sočasno izvajani avtorski glasbi. S tako umetnostjo se je predstavil po Evropi in v ZDA. Kot umetniški fotograf je imel več kot 60 samostojnih razstav doma in v tujini. Lado Jakša redno sodeluje tudi na mednarodnih umetniških simpozijih. Je skladatelj in izvajalec lastne glasbe za film, televizijo, gledališče in umetniški ples. Izdal je 14 zgoščenk. Tako je pred pogovorom o odprtju virtualne razstave ter ob vizualni predstavitvi slik na velikem ekranu v GALERIJI Domžale zaigral na harmonij in marimbo. Lado Jakša je za svoje ustvarjanje zasluženo prejel več nagrad in med drugim tudi dve priznanji Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije za vrhunske dosežke v fotografiji leta 2010 in 2015.

»Ko sva se z Ladom Jakšo nazadnje slišala, sva zapik naredila nekje tam, kjer ga večina ne: še imava odprto srce in dovolj je, da vsaj košček tistega, kar delava in živiva, sede tja. Kot bi bral Veliko zaprto knjigo ali pa odstavek Pisma iz prihodnosti«, je v pogovoru z umetnikom dejal Jurij Smole, akademski kipar. V mesecu aprilu bomo tako imeli čudovito priložnost, spet pogledati in slišati našega izjemnega in nenavadnega poeta, ki zna na najboljšem koncu in v najbolj pravem trenutku ujeti tisti najtanjši žarek, ki nas veže v ta prostor in v to življenje. Veliko starejših se še spomni, ko je Lado Jakša med prvimi na naših tleh eksperimentiral z zvokom in v zasedbi Sončna pot ponudil tisto čudovito in tako zelo optimistično jazzovsko godbo, ki nas še danes v svoji značilni zvočnosti odpelje v nostalgični, s pričakovanji nabiti in svetli čas.

Veliko časa se je z večurnim delom s kemikalijami in jedkimi hlapi v fotografski temnici Lado Jakša ukvarjal in ustvarjal. Marsikoga je dejstvo ustvarjanja z računalnikom navdalo s predsodki, saj je bila fantazma fotografovega dela v temnici takrat še vedno močno prisotna in na neki način enačena z umetnikovim ateljejem. Kljub temu pa umetniku Ladu Jakši prostor navdiha ni nikoli pomenilo računalniško okolje, ta se je, kot vemo, dogajal drugje; v naravi, urbanem okolju, kjerkoli! Računalnik je umetniku postal zgolj orodje, ki je digitaliziralo analogno delo in ga z vrhunsko tehnologijo v nekaterih segmentih celo bistveno izboljšalo in izpopolnilo. Zato med avtorjevimi fotografijami nikoli ne bomo našli računalniško spremenjenih originalov!

Lado Jakša je vizionar, ki zna brati to kar je tu, iz nekega drugega prostora in časa. Dokaz tega je zlitje njegove glasbenosti in likovnosti, ki v njem nenavadno plešeta. Tako zelo nenavadno, da fotografije, ki jih gledamo, tudi slišimo in glasbo, ki jo poslušamo, tudi vidimo. Njegove multivizije v glasbi so resnično ena močnejših emocionalnih izkušenj in se v intenzivnosti primerjajo z velikimi koncerti v spektakelski izvedbi. Vedno na ‘preži’ za nenavadnimi pogledi, izzivalnimi zornimi koti, ki izključujejo montažo ali dvojno ekspozicijo, na sledi za skritimi in skrivnostnimi ambienti, detajli, simbolnimi pomeni oblik in stvari Lado Jakša zavestno postavlja fotozrcalo, saj, kot sam pravi, z njim simbolno reflektira svoj pogled skozi različne filtre lastnih razmišljanj, fantazij, zaznavanj in poudarja, da se naš pogled na stvari okoli nas ostri s pogledom na sam pogled ter da se skozi zaslonko naših lastnih misli s posnetki zaustavlja čas. Ker umetniki običajno svoja dela ustvarjajo pred časom, ki bi jih tukaj in zdaj zares doumel, njihova dela žal pogosto ostajajo nerazumljena v ‘zakodirani’ shemi konkretnega časa, v katerem živimo. Lahko bi trdili, da gre za dokaj natančna zaznavanja, še posebej, če opus Lada Jakše pogledamo s časovne distance, skozi prizmo prostora in časa.

Tako lahko svobodno rečemo, da je Ladov pristop odprt. To pomeni: neskončno odprt in sprejemajoč, z največjo občutljivostjo in kreativno radovednostjo hkrati. Vse vidno je v njegovi izvedbi tudi zvočno, je glasbeni zapis na foto način; poetično nihanje barvnih in zvočnih frekvenc v resonanci. Njegovo sporočilo je skrajno občutljivo branje prostora in dogajanja zvoka v njem na svetlobni in barvni način. Najboljša pot, da ga doživimo je, da smo z njim v nezapletenem (ker drugače sploh ne more biti) dialogu in bivanju.

In kot je rekel Lado Jakša čisto na začetku pogovora: »Nikoli me ne morete presenetiti. V stanju vibracij ne more biti presenečenj, ker so v glavnem samo zvoki in alikvoti. Tudi v fotografiji, ki se je od začetkov v analogni tehniki, z digitalno zavihtela tja, kjer je resnično vedno bila – v kavzalnem prostoru«.

»Ob odprtju in tudi sicer, imamo možnost to spet doživeti. Izkušnja tega, kar nam podari Lado, je neskončno človeška, topla in prijazna, taka, kot je on sam. Sporočilo njegovih umetnosti je vse to, kar danes tako zelo pogrešamo: tista blaga in močna kreativnost, s katero lahko takoj rezoniramo in občutimo, da je zelo pomembna, dragocena in bistvena. Odprimo srce, spremenilo nas bo,« pa je ob koncu pogovora dejal Jurij Smole, akademski kipar.

Pogovor z Ladom Jakšo si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar