Spoznajte delo Lovrenca Funtka – Razstava v Kamniku

Mag. Blaž Otrin je na galerijskem večeru v Galeriji Miha Maleš v sredo, 13. novembra 2024 predstavil življenje in delo enega prvih poklicnih fotografov na Slovenskem, Lovrenca Funtka (1833-1874), ki se je rodil v Mengšu, deloval pa v Ljubljani. Fotografiral je družino Mihaela Stareta, med njimi tudi kamniško vejo Staretov, znanega mengeškega podjetnika in graščaka, več znanih ljubljanskih meščanov, narodnih buditeljev, pisateljev in pesnikov, med njimi Frana Levstika. Predavanje je bilo tudi spomin na 200. obletnico izuma fotografije. Predavatelja mag. Blaža Otrina je v uvodu v predavanje z slikovnim materialom predstavila mag. Zora Torkar,univ. dipl. zgodovinarka, muzejska svetnica ter direktorica  Medobčinskega muzeja Kamnik.

Letos mineva 150 let od smrti enega prvih poklicnih fotografov na Slovenskem, Lovrenca Funtka, ki se je leta 1833 rodil v Mengšu. Leta 1865 je kot drugi Slovenec v Ljubljani odprl samostojni fotografski atelje. Uveljavil se je predvsem kot portretni fotograf, pred njegov objektiv je poleg številnih običajnih ljudi stopilo tudi mnogo uglednih in znanih osebnosti, kot npr. pisatelj Fran Levstik, škof Ignacij Mrak, tiskar Jožef Blaznik, skladatelj Hugolin Sattner. Fotografiral je tudi številne člane rodbine Stare, ki je pustila pomemben pečat v zgodovini Mengša in Kamnika. Ko je bil na višku svoje poklicne poti, je zaradi težav v zasebnem življenju naredil samomor.

Tudi Mengeš je imel na začetku razvoja fotografije svojega fotografa. To je bil Lovrenc Funtek, ki se je rodil leta 1833 v Mengšu. Po nekaterih dokumentih naj bi bil rezervni topovski voznik. Z zatonom dagerotipije in z uvajanjem fotografiranja na stekleno ploščo in kopiranja na papir je postala fotografija portret za milijone ljudi.  V  mestih so se pojavili stalni ateljeji, ki so fotografu zagotavljali delo in obstoj. Med njimi je bil tudi Lovrenc Funtek, ki je poklicni fotograf postal leta 1865. Njegovi predniki naj bi izvirali nekje iz Tuhinjske doline. Funtek je začel svojo fotografsko pot že v Mengšu in na Homcu, kjer si je od romarjev obetal stalni zaslužek. Ni  znano, kje se je Funtek naučil fotografske spretnosti,njegove slike pa dokazujejo, da je imel talent, arhivski zapisi pa dodajajo, da je bil Funtek zelo občutljiv človek. Homec mu verjetno ni dal dovolj zaslužka, zato se je Lovrenc Funtek preselil v Ljubljano. Tu se je poročil z Marijo Brecelnikovo. Njun sin je postal profesor in književnik Anton Funtek (1862–1932) in  je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, vnuk Leon pa je bil glasbeni čudežni deček, ki je kasneje večinoma deloval in prebival v Helsinkih.

Čeprav je bil Funtek znan predvsem kot portretni fotograf, je fotografiral tudi krajino, a ohranjena sta le dva tovrstna posnetka, leta 1865 je posnel Mengeški spodnji grad, ki je najstarejša upodobitev katerega koli kraja z območja vzhodno od Ljubljane. Naravnost osupljiva pa je življenjska pot kar štirih generacij rodbine Funtek, ki se pne od alkoholizma, socialnega propada, nasilja, do romantične ljubezni in vrhunskih kulturnih dosežkov.  Funtek je leta 1866 z oglasi propagiral svoj novi, moderni stekleni atelje v bližini Zvezde v Ljubljani. V družinskih albumih in v raznih fototekah se je našlo kar lepo število Funtkovih portretov znanih in neznanih ljudi tistega časa, večino na tedaj običajnem formatu vizitke, v rjavem tonu in z imenom ateljeja Funtek na hrbtni strani. Poklicni fotografi, kot na primer Funtek iz Mengša, so sicer izjeme v podeželskem okolju, vendar zanimivi predstavniki prvih stalnih ateljejev. Fotografije in ves njegov življenjepis je izšel tudi v knjigi, v katerem je  zapis o mengeškem fotografu Lovrencu Funtku ter fotografije, izšel pa je z avtorstvom mag. Blaža Otrina.

Fotograf Lovrenc Funtek je svoje življenje, ki ga je zaznamovalo z občutljivostjo, nesrečno končal leta 1874 v Ljubljani. Huda depresija zaradi nekega razočaranja ga je spravila v smrt. Zdravniški zapisnik je zelo spoštljiv, omenjen pa je ciankalij, ki so ga fotografi uporabljali sicer kot nujno kemikalijo pri izdelavi slik.

Mag. Blaž Otrin, rojen leta 1973 v Ljubljani, je magister zgodovine in arhivist, zaposlen v Nadškofijskem arhiv v Ljubljani. Objavil je več zgodovinskih del, člankov in virov s področja socialne, kulturne, politične, cerkvene in lokalne zgodovine. Najbolj odmevne so bile: Jegličev dnevnik, zapisi škofa Antona Vovka V spomin in opomin, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821-1823. Zadnje čase se veliko ukvarja z zgodovino fotografije na Slovenskem, napisal je »Življenjepis popotnega fotografa Christiana Paierja (1839–1895)«, odkril domnevno puharotipijo Kranja iz leta 1860, trenutno pa pripravlja knjigo in razstavo o na novo odkriti najstarejši slovenski fotografiji in njenem avtorju Lorenzu Krachu.

Avtor: Miro Pivar; Foto: Miro Pivar; Video: Miro Pivar