»Tako izgleda, ko se skupne slikarske razstave lotita mama in hči, pa da ne bi bilo pomote: ne slikata skupaj in niti od daleč ne razmišljata v isto smer. Čeprav zgledi »vlečejo«, se je to med njima dogajalo samo na osebni in družinski ravni. Slikarstvo kot poklicanost, je intelektualna disciplina z osebnim pristopom in tu je vsak sam. Pa vendar je zanimivo opažati razlike v koloritu, tehniki, formatu in nenazadnje v kompoziciji, ker to ni pogosta prilika,« je ob družinski slikarski in kiparski razstavi dejal povezovalec Jurij Smole, akademski kipar.
Galerija Domžale je namreč v četrtek, 9. maja 2024 gostila dve izjemni slikarki, mamo Uršo Žajdela Hrovat ter hčerko Meto Hrovat Hostnik, ki sta razstavili kar nekaj slikarskih in kiparskih del v prostorih domžalske galerije. Domačinki, Domžalčanki sta privabili rekordno število obiskovalcev, ki so z zanimanjem ob odprtju razstave prisluhnili pogovoru dveh izjemnih slikark in kipark. Družinsko razstavo je s svojim igranjem in petjem popestril Metin mož Tomaž Hostnik.
Urša v svojem slikanju počasi drsi v enotno svetlobo prizora, ki ga prebadajo pestre barve, da ne bi povsem izpuhtel. S prepoznavno, barvno usklajeno likovno govorico, je slikarka Urša Žajdela Hrovat prisotna v slovenskem prostoru več kot dve desetletji. Slikarstvu je predana že od samih študijskih začetkov na ljubljanski ALU, in ta v odnosu do sodobnega, večina ekstrovertirano naglašenega ustvarjanja, izvira iz klasičnih tendenc. Ljubezen do narave, svetlobe in lirične tankočutnosti se kaže v vseh njenih slikanih motivih od arhitekturne krajine do cvetličnih šopkov in tudi tihožitij predmetov iz slovenske folkloristike.
Zaradi razgibane slikarske tehnike sproščenega čopiča ter nenehnega iskanja razmerij med svetlobo in senco, bi jo zlahka umestili med slovenske impresioniste, čeprav je od njihovih začetkov minilo sto let in več. Vendar vrzel med desetletji v grobem zapolnjujejo mnoge spremenljivke v razvoju kulturnih, družbenih in socioloških vrednot človeka, ki se najlažje manifestirajo v umetniškem izražanju. Ob izginjanju detajlov, ki jo – razredčeni, še vežejo na prizore, so se spremenile tudi barve videnega: na videz vsakdanji prizori, so dobili večjo težo v njihovi simboliki, kar je dosegla s poenotenjem barvnih ploskev ospredja in ozadja. Zagotovo se umetničini vzgibi za ustvarjanje skrivajo v poudarjeni intimi subjektivnega sveta, saj kljub slikanju »nežive« narave njene upodobitve živijo svoje življenje znotraj predmetnega. V določenem trenutku je nadgradnja le-teh doživela izpopolnitev v figuri, ki fiziološko in psihološko najlažje opredeljuje človeško prisotnost tukaj in sedaj. Zdaj na Srednji medijski in grafični šoli v Ljubljani poučuje grafično oblikovanje in likovno vzgojo.
Metine slike so povsem osredotočene na kompozicijo, celo matrico. Njihova poved se dogaja bežeče, v gibanju, nekje na sredini, barve so intenzivne in močne. Kot je v pogovoru dejala slikarka Meta, vedno slika z živimi barvami, saj je črna barva že od nekdaj »prepovedana« pri njih doma. Tako mama Urša slika svetle detajle barv, hčerka Meta pa bolj žive in temnejše barve, prav tako pa tudi svetlobe in sence. Zelo spretno združuje komplementarne barve, a nikoli ne izriše podobe, ki je tudi sama, zaradi načina slikanja, razpuščena. Kot bi se spuščal v gigantski opal in drsal z ene na drugo barvo. Njene slike so zaradi intenzivnosti barv zelo močne in stabilne v svojem notranjem gibanju, ki ga v motrenju počasi sestavite v obliko, kot vam jo je predlagala Meta.
Meta je tako kot mama Urša. Obe imata družino, obe sta usklajevali družinsko življenje s slikarstvom, mama Urša pred 30 leti, hčerka Meta pa sedaj ob možu Tomažu.
Meta je z veliko gotovostjo odkrila vhod v njeno slikarstvo, ki ni obremenjeno z zgledi nedavnega izobraževanja in kot dobra opazovalka, predvsem pa kot profesionalka, se v tem odlično znajde. Slike obeh so odličen zgled razlik med nami, ali pa tega, da se kljub vezem, da izpeljati samostojnost v umetniškem in vsakršnem pogledu. Tako tudi v kiparskem delu, kjer sta zelo ustvarjalni, saj od kar kiparita z Meto skupaj, imajo peč za pečenje glinenih izdelkov doma, s tem pa je vse lažje, saj nepečenih izdelkov sedaj ni potrebno voziti kilometre daleč, da se zapečejo.
Vljudno vabljeni na odlično razstavo mame in hčerke v Galerijo Domžale.
Razstava bo odprta do 30. 5. 2024
Avtor: Miro Pivar, Foto in video: Miro Pivar
