Odprtje razstave Vojka Aleksiča v Galeriji Domžale: Sonce v senci

V Galeriji Domžale je na ogled zelo zanimiva razstava akademskega slikarja Vojka Aleksiča, ki jo je avtor poimenoval Sonce v senci, gre pa za kombinacijo obvladovanja filmskega jezika in video medija, ki je zahtevna umetnost, katera v gledalcu poraja številna vprašanja in nudi zanimive interpretacije.

»Vojkov čopič je mešalna miza in video zapisi so barve, s katerimi slika. Glasba, v kateri sodeluje, je včasih zakrivljena perspektiva, drugič je zgodba ali izpoved«, je dejal Jurij Smole, akademski kipar in kustos v Galeriji Domžale na odprtju razstave umetnika slikarja Vojka Aleksiča v četrtek, 12. januarja 2017.

Večplastnost njegovih videov, ki se projicirajo na poslikana platna, je bila osrednja tema pogovora z umetnikom. A ste se že vprašali, kako nastane video klip? Ali pa: Kako ideje, izražene z glasbo, podpreti s gibljivo sliko in obratno? Kje najti posnetke in kako jih narediti? Seveda je odgovor v platnih, ki pričajo o tem, da je vse skupaj slikarstvo – a na poseben način. Umetnost Vojka Aleksiča je najprej umetnost ostrega in natančnega opazovanja. Najprej samega sebe, zatem posameznika in na koncu družbe. Ne vem, če res hoče opozarjati ali ilustrirati s svojimi vidnimi sporočili; vsekakor pa s slikarskimi in video deli ustvarja na čarobno nenavadne načine.

»Vojkov pristop do likovnega je v veliki meri glasben: torej sistem zvokov in tišin v tempu, ki iz ozadja in v celotni zgradbi likovnega dela predstavlja tistega pogojevalca, ki so mu podrejeni vsi drugi elementi likovnosti. Časovnost v njegovih delih – zlasti videih – je očitna in zelo izpovedna prvina, ki povsem spreminja statičnost slikarstva« je dejal Jurij Smole.

Slike, ki so razstavljene in seveda tudi tiste, ki so ostale doma imajo telo, debelino, težo; veliki formati slik so sestavljeni iz dvanajst manjših slik, sestavljenih v celoto. Ta celota manjših slik služi tudi kot projekcijsko platno in vse to daje čisto novo dimenzijo slikarstvu, ki je v osnovi nepremično in v času zamrznjeno. Združitev videa in slike je v našem prostoru invencija, ki jo Vojko mojstrsko obvladuje. Spretno sestavljeni videoposnetki so ključni, saj vzpostavljajo nenavadno doživetje gibanja in predvsem občutenja časa, kot ga nismo vajeni.

Na sliki so narisane arkade, na eni pa Tartinijev trg v Piranu, preko naslikanega pa se vrtijo prizori gibanja v prostoru. Video posnetek ni več to, kar je bil ob nastanku, temveč je sestavljen v zrcalne celote, ki prikazujejo gibanje naprej-nazaj ali obratno, kar prizore vrže iz linearnega časa. Naenkrat se zgodi gibanje v nasprotnih smereh, kar pomeni vstop v relativni ciklični čas.

Vse to so podobe sedanjosti: neprestano gibanje, kot bi gledal iz notranjega prostora izložbe skozi veliko okno na drugo stran ceste, vmes pa hodijo mimoidoči.

Razstava bo v Galeriji Domžale na ogled do četrtka, 26. januarja 2017.