Odprtje razstave slikarke Mojce Fo v Galeriji Domžale

»Naslov razstave Mojce Fo se bere kot alkimistični izrek – in to v resnici tudi je. Med nami živi in dela majhna skupina ljudi, ki imajo zmožnost materializirati besede in metafizične pomene na umetniški način. Za takšno delo niso dovolj samo veščine risanja, slikanja, animacije in drugih predstavitvenih tehnik, temveč tudi precizno uglašeno srce, ki rezonira z najtanjšimi zvoki podzavesti,« je v uvodu v pogovor ob odprtju razstave Mojce Fo – arhitektke, slikarke, ilustratorke in pripovedovalke – dejal akademski kipar Jurij Smole.

Prijatelji umetnosti – likovne in vizualne – so se v četrtek, 11. 12. 2025, v Galeriji Domžale znova zbrali na posebnem večeru, kot vsak mesec. V decembrskem terminu gostijo razstavo Mojce Fo, razstava likovnih del in slik pa je postavljena z veliko občutka. Njena rdeča nit je speljana po tanki, nežni liniji, ki teče skozi vsa umetničina dela. Naslov razstave je »Dotik postane dih, gib tišina.«

»To bom ilustriral z eno bolj vsakdanjo zgodbo, ki je morda koga celo presenetila. Navadni ljudje romajo k Mariji na Brezje. Pred tridesetimi leti ali več me je nekdo prosil, naj radiestezijsko – s čimer sem se takrat ukvarjal – izmerim energetske sile. Med drugim sem ugotovil, da sila, ki izvira iz pripovedi oziroma iz odnosa matere in deteta v naročju, teče skozi slike. Ne skozi stavbe, ne skozi teluriko, ne skozi PowerPointe. Slika, podoba, ikona je tisto, skozi kar poteka energijski tok. In Mojca, ki je avtorica vsega, kar je tukaj pred nami, nam bo danes razkrila, kako ta žarek, ki izvira iz njenega srca, teče skozi slike in skozi nas, ki prihajamo pogledat to razstavo,« je poudaril Jurij Smole.

Ob postavitvi razstave sta se Mojca Fo in Jurij Smole pogovarjala, da vse skupaj deluje kot niz oltarnih slik. »In potem čez dvajset minut pride gospod, hodi naokrog, gleda slike – in ni slišal najinega pogovora, ker je bil pač drugje pred dvajsetimi minutami. Gleda, opazuje in kar naenkrat reče: To so pa mali oltarčki. Midva sva se samo spogledala,« je povedala Mojca Fo.

Ob odprtju razstave je bilo slišati veliko besed o barvah, o čopičih in predvsem o trenutku, ko stopiš v svoj atelje – kadar koli, ob katerem koli času dneva – in začneš. Ali bolje rečeno: nadaljuješ svojo zgodbo. Vse slike so del te pripovedi, ki jo je Jurij Smole najprej videl na spletu, in ni mogel verjeti, da je nastala pri nas.

Tanke linije, morski konjički, konji na paši, žerjavi, »kosmatinčki«, lune – polne ali v krajcih – medved, ki bere knjige, pozabljen slamnik pri vodnjaku, ilustracije … Pozlačena dela, ki izžarevajo moč sonca in dajejo rdečo nit celotnemu ustvarjalnemu zemljevidu. Gledalca posrkajo vase, vsak pa si pri tem ustvari svojo domišljijsko zgodbo, čeprav je avtorica v pogovoru s Jurijem Smoletom razkrila še veliko več o pomenu svojih slik.

»Mojca Fo je nominiranka za nagrado Astrid Lindgren za ilustracijo leta 2026 in čast imamo, da se preko njenega ustvarjanja srečamo z njo tudi osebno. Čas za to ne bi mogel biti boljši – tik pred božičem, ko se rojeva nova luč, je najprimernejši trenutek za srečanje z najsubtilnejšo umetnostjo, polno neverjetnih situacij, zgodb in prostorov,« je zaključil Jurij Smole.

Več o njenem zanimivem razmišljanju o razstavnih delih si lahko ogledate v videu.

Avtor: Miro Pivar