Odprtje razstave Primoža Hienga: Soline – med nebesi in zemljo drugič

Avtor tokratne razstave v Menačenkovi domačiji Domžale, Primož Hieng, je soline v Sečovljah prvič iz zraka fotografiral že leta 2005 in tri leta pozneje izdal monografijo Nad kavedini Sečoveljskih solin. Leta 2014 se je odločil, da ponovno pogleda spod neba, kakšne so soline skoraj deset let pozneje. Odprtje zanimive razstave, ki bo na ogled do 27. decembra 2016, so pospremili člani skupine Kontrabant.

Skoraj nepredstavljivo se zdi, da ima Slovenija kljub svoji majhnosti tako raznolika naravna bogastva. Med izjemnimi slovenskimi fotografi, ki so našo prelepo deželo dokumentirali po dolgem in počez, naštejemo kar nekaj imen, a redkokdaj tista, ki so zbrala pogum in se s fotoaparatom podala v zrak. Mednje spada Primož Hieng, ki si je že pred leti zadal nalogo, da fotografira slovenski krajinski biser Sečoveljske soline in ponovno zbudi njihov izjemen pomen za slovensko naravno dediščino s posebnim tipom poselitve, rastlinja, živali in postopki dela.

»Primož Hieng je prvič fotografiral soline iz zraka leta 2005 ter iz teh fotografij pripravil avtorsko monografijo z naslovom Nad kavedini Sečoveljskih solin. Iz policijskega helikopterja je nato posnel še Kamnik, Lukovico, Domžale in druga mesta; izdal šest knjig s fotografijami iz zraka, nazadnje leta 2013 knjigo Ljubljana – pogled z neba v slovenskem in angleškem jeziku. Skoraj po desetih letih se je znova podal v zrak, da bi videl, kakšne so soline, ko so se znova in znova podirale že tako načete solinarske hiše in ko so končno začeli urejati to ogroženo naravno območje«, je na odprtju razstave dejala Katarina Rus Krušelj.

O solinah pa je avtor razstave Primož Hieng povedal: »Prav gotovo vsak človek, ki prihaja v soline, prihaja z nekim določenim namenom. Ljudje občudujemo cerkve, gradove, znamenite stavbe, naravne parke, podzemne jame, danes celo mostove in visoke dimnike. Radi imamo nevsakdanje stvari, zanimive in nenavadne. Eksotiko, skratka. In to soline vsekakor so.

Soline niso samo naraven pojav pridobivanja in žetve soli, kjer ima narava z elementi vode, sonca in vetra seveda pomembno vlogo. Soline so plod človeške pameti in človekovih rok, toda zanimivo je, da je bila v solinah organizacija najboljša in to ob najmanjšem dodatnem deležu energije, ki jo je prispeval človek ter ob največji možni izrabi naravnih virov in danosti narave.
In prav zato sem sledil misli, da so soline edinstven spomenik na slovenskih tleh, kajti soline niso niti arhitektonski niti naravni spomenik, temveč spomenik človeškega dela, ki je ostal v delu Sečovelj popolnoma neokrnjen od svojega nastanka do danes.

Pred samim fotografiranjem solin iz zraka sem bil neštetokrat tam. Podrobno sem pogledal vse zemljevide in načrte solin in globoko v spomin so se mi vtisnile vse tiste razpadajoče solinarske hiše, ki tam še stojijo. A imeti predstavo o tem, kakšen je pogled iz ptičje perspektive, tega pa res nisem mogel predvideti. Zato je bil šok že ob prvem pogledu na soline iz zraka toliko večji, saj se je odprl doslej neznan svet. Zgodilo se je tisto, kar bi prav za prav morali zapisati poeti: tu se je ustavil čas, a se nadaljuje neko drugo življenje in tega življenja je veliko. Še danes mi ni najbolj jasno, kako so nastale te fotografije. Zagotovo je v tistem trenutku, ko sem lahko odprl vrata helikopterja, nastopil trenutek ekstaze. Stotinke sekunde, ki jih beleži fotografski aparat so se sproti spreminjale v manjše časovne delčke. Vsakič ko sem pogledal skozi objektiv fotografskega aparata, se je pokazal nov motiv in vsakič je tlelo upanje, da bodo posnetki uspeli. Tam zgoraj ni vaj in tam zgoraj ni popravnega izpita.

Če povzamem enega od piscev zgodovine Sečoveljskih solin: soline v Sečovljah še danes predstavljajo enkratno, likovno enostavno, a bogato krajinsko podobo. Hiše ob kanalih so po zasnovi in oblikovanju preproste, njihov videz pa prepričljiv in obvladuje okolico. Prav to me je vzpodbudilo, da soline prikažem na nenavaden način, ki je bil doslej našim očem bolj ali manj skrit.

Bojim se le, da je današnji pogled na soline – po treh letih od nastanka teh fotografij – že drugačen. Hiše se podirajo, sesuvajo vase, kamni polnijo kanale. Streh že tako in tako ni več, ostali so le še zidovi.«