Odprtje razstave Matjaža Brojana: Slovenski ornamenti, izrezljani v lesu

V Menačenkovi domačiji v Domžalah je bilo v četrtek, 1. oktobra 2015, odprtje razstave rezbarij ornamentov vsestranskega Matjaža Brojana, ki ga večina pozna kot novinarja, publicista, kulturnega delavca in ohranjevalca slovenske kot tudi domžalske kulturne dediščine. Njegova razstava ornamentov pa je posvečena velikemu Domžalcu, Jožetu Karlovšku, ki je s svojim delom pustil nepozaben pečat na področju ornamentike in stavbne dediščine.

Matjaž Brojan se že več let posveča rezbarstvu; na velike lesene plošče je izrezljal Brižinske spomenike, Stiške, Rateške in Čedajske rokopise ter Prešernovo Zdravljico. Izrezljal je tudi posebno serijo slovenskih ornamentov po Jožetu Karlovšku (1900-1963), strokovnjaku za ornamentiko in stavbno dediščino.

Ornamenti so po vsem svetu izraz lokalne kulture in predstavljajo neprecenljivo vrednost etnične vsebine. Na našem ozemlju so se pričeli pogosteje pojavljati v drugi polovici 18. stoletja, čeprav korenine slovenskega ornamenta segajo še v daljni praslovanski svet. Ljudje so pozornost obračali na urejenost svojih domov, uporabnih izdelkov in oblačil. Motivni svet se je vrtel okrog njihovega vsakdana; uporabljali so predvsem oblike iz narave: vinska trta, nagelj, tulipan, vrtnica, ptice, srce.

Kot je povedala Katarina Rus Krušelj, kustosinja Menačenkove domačije, se sedaj v Sloveniji ni nihče tako sistematično ukvarjal s slovenskim ornamentom, kot se je Jože Karlovšek. Raziskovalec slovenske ljudske umetnosti, gradbenik, pedagog in slikar, ki je svojo življenjsko pot pričel v Šmarjeti pri Novem mestu in jo zaključil v Domžalah, se je s svojim gigantskim delom in neverjetnim opusom zapisal »med velike slovenske ljudi, o katerih se bo govorilo toliko časa, dokler bo obstal slovenski rod«. Tako je pred dvema letoma zapisal Matjaž Brojan v predstavitvi Jožeta Karlovška kot »velikana slovenske narodopisne dediščine« v domžalskem glasilu Slamnik. V obeležitev 50-letne obletnice njegove smrti si je zadal posebno nalogo, da javnosti predstavi serijo ornamentov, ki jih je v zadnjih letih izrezljal v lipov les. Več kot štirideset jih je, pri iskanju predlog pa se je podal po Karlovških že prehojenih teoretičnih poteh (Jože Karlovšek je o razvoju slovenskega ornamenta napisal dve knjigi), se skrbno lotil raziskovanja tipično slovenskega ornamenta ter ga izrezbaril v lesene plošče. V nekaterih se je direktno naslonil na Karlovškove vzorce (pri grafičnih predlogah mu je pomagal Roman Kos), največ pa je ustvaril lastne kompozicije, katerih izbor tokrat prvič predstavljajo v razstavišču Menačenkove domačije.

Slavnostni govornik Primož Hieng je povedal, da ga je doletela prijetna dolžnost, da spregovori nekaj misli ob odprtju razstave Matjaža Brojana: »Spomin je še svež na predzadnji dan lanskega leta, ko sem se v sončnem jutru zelo previdno vzpenjal po zaledenelih stopnicah nadvse zanimive stavbe sredi Šmarjete blizu Šmarjeških toplic in nedaleč od Novega mesta. Tako rekoč v srcu Dolenjske je bilo sedem stopinj pod ničlo in kar nekaj novozapadlega snega. Tista nadvse zanimiva stavba je bila pravzaprav gostilna, kamor smo se v zgodnjem jutru zatekli pred mrazom. Prevzel nas je tisti značilni gostilniški vonj, kjer se mešajo vonjave včerajšnjih malic, kosil in večerij, vonj po klobasah in salamah, zdaj že nekaj časa brez zatohlega cigaretnega dima. In kmalu pravzaprav ugotovim, da sem po tistih zalednelih stopnicah vstopil v rojstno hišo Jožeta Karlovška.

Kako daleč se mi je zdela Šmarjeta, ko so leta 2006 v Domžalah predstavljali monografijo o velikem človeku, Jožetu Karlovšku, o katerem smo do tedaj vedeli tako malo ali skoraj nič. Hvaležni smo lahko za to plemenito dejanje, da je Karlovškovo delo kot spomenik ostalo zapisano v knjigi. Enako velja zdaj za delo Matjaža Brojana, saj so drobni Karlovškovi ornamenti kar naenkrat zaživeli v neki novi dimenziji, vrezani v lesu. 

Matjaža Brojana sem spoznal konec 70. let prejšnjega stoletja, ko sem delal na Pavlihi, nekoč priljubljenem humorističnem časopisu, ki ga že nekaj časa žal ni več. Takrat sem pripravljal in urejal stran z naslovom Smeh v delovnih kolektivih in pot me je zanesla tudi v Lek, tovarno farmacevtskih izdelkov, kjer je Matjaž med drugim pripravljal in urejal, kot smo takrat rekli, tovarniško glasilo Kolektiv. Potem se kar nekaj let, celo desetletij, nisva srečala in šele v začetku 90. let so se začele najine poti intenzivneje prepletati. Ko sem jaz zapuščal lokalni radio in glas v Ljubljani, je Matjaž prihajal na velikega, na Radio Slovenija, in mu ostal zvest vse do upokojitve. Vezi so se ohranile vse do današnjih dni, v zadnjih letih pa sem imel lepo priložnost, da sem podrobneje lahko spoznal in spoznaval njegovo delo, v veliki meri prav njegovo rezbarsko ustvarjanje.

Matjaž Brojan spada med tiste neutrudne ustvarjalce, ki še posebej v tretjem življenjskem obdobju dajejo veliko od sebe. O svojih načrtih ne govori veliko. Matjaž se v neki njemu osebni tihoti loteva svojih smelih načrtov in to na več področjih. Z leti je postal pomemben avtor, zapisovalec domžalske zgodovine, in hkrati človek, ki predstavlja in opisuje njemu ljube ljudi, ki znajo biti pridni in ustvarjalni. V svojem pisateljskem ustvarjanju nam predstavi številne poti, ki jih je po službeni dolžnosti opravil po Sloveniji, a so v njemu pustile pomembne sledi, ki se konec koncev odražajo v neštetih prijateljstvih. Njegove radijske poti so stkale pristne in iskrene prijateljske vezi, ki jih še danes zelo rad ohranja in neguje. Tako resen in strastno delaven človek, v katerem se pretaka kri nemirnega ustvarjalca, pa zna poseči tudi v humorno plat življenja. Vsak dan mu prinaša lepe in tudi žalostne trenutke, a tiste vesele jutranje, dnevne ali večerne prebliske skrbno zapiše na list papirja, na trgovinski račun ali v beležko in te zapise hrani toliko časa, da jih je dovolj za novo knjigo. Njegove misli so modre. 

Čeprav sva v zadnjem letu veliko sodelovala, pa nisem vedel, da bo z rezbarskim dletom in batom v les vrezal Karlovškove ornamente, ki jih ceni in spoštuje, tako kot mi vsi, ki smo jih lahko spoznali in prepoznali v njegovi monografiji. A zdaj so prav ti ornamenti dobili novo dimenzijo in iz miniaturnih vzorcev so v lesu dobili povsem nov pomen. Zdi se, da jih je želel Matjaž Brojan v vsej svoji zavzetosti, pridnosti in ustvarjalnosti ohraniti na drugačen, na povsem njegov način.

Tako kot nam je ohranil Stiške in Rateške rokopise, pa Brižinske spomenike, pridigo Janeza Svetokriškega in Prešernovo Zdravljico, tako ohranja Karlovškovo ornamentiko v enkratnih lesenih spomenikih časa in obdobja, v katerem je delal Jože Karlovšek. Če smo bili do zdaj za mogočnost in enkratnost slovenske ornamentike hvaležni Jožetu Karlovšku, ki je v ta svet pokukal v prelepi Šmarjeti sredi dolenjskih gričev, in nam podaril neizmerno bogastvo najrazličnejših vzorcev, bomo odslej naprej hvaležni tudi Matjažu Brojanu za njegove rezbarske umetnine, ki so nastale po Karlovškovih predlogah.

V številnih pogovorih mi ni nikoli razkril, da se je lotil tega dela, ki je zdaj pred nami. Vsakega ustvarjalca je, preden pokaže to, kar ima pokazati, zagotovo tudi malo strah, kako se bo na njegovo delo odzvalo občinstvo. Kaj kritika, ta nas v tem delu ne zanima, saj je lahko zlagana, načrtno ali spontano, mi kot občinstvo pa smo najboljši presojevalci ustvarjenega in videnega. In nocoj imamo tu v Menačenkovi domačiji kaj videti, še posebej ker taka domačija kar sama kliče, da njeno vsebino napolnijo slike, kipi ali rezbarije, ki imajo vonj po preteklosti in minulih časih, torej patino starosti. In prav zato to razstavo namenjamo letošnjim Dnevom evropske kulturne dediščine in je kot naročena vez dveh umetnikov, Karlovška in Brojana, ki ju konec koncev povezujejo Domžale.

Imel sem izredno priložnost, da sem za Matjaževo knjigo Čarni svet mojih prabesed fotografiral vse v les izrezljane spomenike začetkov slovenske pisane besede in eden izmed najlepših je zagotovo tisti zgolj z dvema besedama in to so to tudi moje želje ustvarjalcu ter vsem vam, ki ste prišli na odprtje razstave. Na rdeče obarvanem lesu se z zlatom sveti napis z bronaste situle iz četrtega ali petega stoletja pred našim štetjem, ki so jo našli kilometer jugozahodno od vasi Škocjan na Krasu. Na situli med drugim piše: OSTI JAREJ. Zato tudi tebi, dragi Matjaž: Osti jarej. Bodi zdrav, čil, krepak in vsi ostali Bodite zdravi, čili in krep»

Odprtja razstave se je udeležila tudi županja Občine Šmarješke toplice, Bernardka Krnc, ki je odprla razstavo, saj je bil Jože Karlovšek rojen v občini Šmarješke toplice in je tudi tam pustil nepozaben pečat.