Navdih preteklosti Petra Nagliča

»Kdaj stisniti sprožilec na fotoaparatu – je bilo vedno pravo vprašanje in na tisoče odgovorov najdemo v zapuščini Petra Nagliča (1883–1959), velikega fotografskega kronista njegovega časa in krajev, v katerih smo se nekoliko kasneje pojavili mi. Ker je vsaka umetniška dejavnost povezana tudi z užitkom, bomo tokrat uživali v prepesnjenih likovnih zgodbah, ustvarjenih po navdihih z Nagličevih fotografij. Vživetje v prizor, ki zamrznjen na fotografski plošči, osvetljen in razvit na papirju, pričara potovanje v čas, ki ga sami nismo doživeli, smo pa z njim povezani, ker živimo v istem prostoru. Tu smo zelo blizu tisti hudi modrosti, ki nam razlaga čas skozi prostor in prostor skozi čas. Prav slednje je tista močna vez motivov fotografij Petra Nagliča, ki seže v sedanjost in bo segala še daleč naprej v prihodnost. Le kako bo v Galeriji Domžale izgledala razstava na podobno temo čez sto let?« je zapisal Jurij Smole, akademski kipar ob odprtju likovne razstave na predlogi fotografij Petra Nagliča iz Šmarce. 

V četrtek, 15. februarja 2024, so v Galeriji Domžale odprli razstavo »Peter Naglič – Navdih preteklosti«, likovne zbirke Matjaža Šporarja različnih sodobnih ustvarjalcev, ki so poustvarili oziroma interpretirali posamezne motive iz fotografske zbirke Petra Nagliča (1883 – 1959). Razstava v Galeriji Domžale je postavljena ob 140. obletnici rojstva Petra Nagliča. Razstavo spremlja tudi obsežen katalog z reprodukcijami likovnih del in Nagličevih fotografij. Lani novembra so ob tej priložnosti  izdali tudi spominsko znamko s priložnostnim žigom ter ovojnico (kuverto) ter filatelistično razstavo. V Društvu Peter Naglič so izdali spominsko kuverto s priložnostnim žigom ob 140-obletnici rojstva fotografa Petra Nagliča iz Šmarce pri Kamniku. Za oblikovanje je poskrbel Toni Iglič, vinjeta na žigu je delo znanega ilustratorja Marjana Mančka. Kuverta opremljena s spominskim žigom je na voljo v TIC Kamnik.

V pogovoru z akademskim kiparjem Jurijem Smolejem, Matjaž Šporar pove, da je že kot majhen deček rad raziskoval podstrešje svojega deda, kjer je našel dragoceno zapuščino, ki ji je pozneje posvetil velik del življenja. Ded je bil Peter Naglič, tedaj še manj znan ljubiteljski fotograf, čigar delo pa v zadnjem času vendarle vse bolj prodira v javnost. In to ravno po zaslugi Šporarja, ki je na podstrešju ob delno ohranjeni fotografski opremi ter temnici, ki si jo je ded uredil za uresničevanje svoje velike življenjske strasti, odkril filme in steklo, na katerih se je ohranil Nagličev fotografski opus. Ko se mu je posvetil, je ugotovil, da je gradivo kljub ne najboljšim pogojem skoraj v celoti ohranjeno, sam pa kmalu začutil dolžnost, da dedove zapuščine ne le ohrani, ampak jo poskusi približati javnosti. Nagličevemu fotografskemu opusu se Šporar kot skrbnik predano posveča od odkritja zbirke konec 90. let 20. stoletja. V zadnjem času je poskušal pogled na dedovo delo obuditi tudi s pomočjo likovnih ustvarjalcev, ki so na njegovo povabilo po izbranih Nagličevih fotografijah ustvarili novo delo. Nastala dela so ob 140-letnici Nagličevega rojstva pod naslovom Utrinek časa za vse čase.   

“Moja želja je bila, da bi po eni strani Nagličev fotografski opus prepletli z različnimi likovnimi tehnikami in mu s tem dali novo dimenzijo; po drugi strani je to izraz hvaležnosti generacijam pred nami za dar vere in ustvarjalnosti,” je Matjaž Šporar povedal v svojem pogovoru. Kot izvemo, je del umetnikov Šporar poiskal v kamniškem prostoru in se tako navezal na domače Nagličevo okolje, nabor avtorjev pa nato razširil po Sloveniji in tudi zunaj njenih meja. Nekateri so v Nagličevi fotografski podobi našli navdih za eno delo, nekateri za več, ob tem pa črpali z ene fotografije ali pa združili vtise več teh. Večina del je nastala v obdobju od leta 2019 dalje, le nekaj je starejših.

Nagličeve fotografije so predloga in navdih umetnikom, ki so se  zadane naloge lotili na zanimive načine in jih upodobili v različnih tehnikah risbe, slike, grafike ali v kiparski izvedbi. Nekateri likovniki so bili zelo zvesti fotografski predlogi in so jo na neki način prevedli iz črno-belega v barvni svet, spet drugim pa je fotografija pomenila zgolj izhodišče za avtorsko zasnovano likovno delo, ki se vizualno in simbolno odmika od predloge. Različni fotografski motivi so narekovali različne slogovne pristope in avtorji so bili izbrani tudi po tem ključu, saj nekatere poznamo kot slikarje figure in žanra, nekatere kot slikarje narave in vedute. Zato je zbirka nujno eklektična v tehnikah, slogu, ikonografiji in avtorski umetniški realizaciji; težnja projekta namreč ni v uniformnosti, temveč raznolikosti, katere izhodišče v fotografskem opusu Petra Nagliča pa je vendarle enovito. Likovno zbirko, nastalo v aktualnem projektu, lahko glede na fotografsko gradivo najbolj smiselno razvrstimo po motivnih sklopih: figuralika in žanr vključno s portreti, krajine in vedute, simbolne in dokumentarne upodobitve.

Matjaž Šporar je na kratko predstavil svojega deda Petra Nagliča (1883–1959), ki je sicer poklicno življenje posvetil ščetkarstvu, kar je bila družinska tradicija, fotografiji pa vsako prosto minuto. Ustvaril je obsežen opus, ki ponuja dragocen vpogled v mesta, družbo in dogodke prve polovice 20. stoletja.  Ko je bil med prvo svetovno vojno čuvar na Ljubljanskem gradu, je ustvaril dragoceno zbirko posnetkov, ki pomagajo približati zgodbo italijanskih ujetnikov in kažejo življenje v zaledju front tega velikega spopada. Pozneje je z izjemno sistematičnostjo dokumentiral Plečnikova dela od začetka njihove gradnje do končne uresničitve. Ustvaril je številne portrete, se udeleževal številnih romanj, svoj fotoaparat pa ničkolikokrat obrnil tudi na krajinske poglede svoje okolice. Gre za izjemno zbirko, ki prinaša bogat slikovni fond in ponuja možnost poglobljenega študija številnih področij, kot so spreminjanje podobe krajev, zgodovine Cerkvena na Slovenskem, razvoj ščetkarske obrti, etnološka dediščina, obdobje prve svetovne vojne …

Pomembno vlogo v življenju Petra Nagliča so imela romanja po domovini in v tujino. Večkrat je obiskal božje poti v sosednji Italiji, med drugim je dvakrat poromal v Rim, se povzpel na znano romarsko središče Sv. Višarje, itd. Konec maja 1938 se je udeležil 34. mednarodnega evharističnega kongresa v Budimpešti, kjer je naredil več posnetkov dogajanja ter več slik znamenitosti Budimpešte. Udeležil se je odprave romarjev v Sveto deželo leta 1910. Motivi zajemajo celotno odpravo, ki se je je pod vodstvom ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča udeležilo okrog 540 ljudi in velja za največje romanje Slovencev v Sveto deželo. Ohranjenih je 197 Nagličevih posnetkov s tega potovanja.

Likovne interpretacije Nagličevih fotografij hranijo v spominski družinski zbirki, ki obsega okoli 40 del, kar pa ni končno število, saj projekt še poteka. V načrtu so nova likovna dela, zbirka pa naj bi mesto dobila na razstavi v domači Šmarci. Kot sklene Matjaž Šporar, bomo s tem “v našem času na zanimiv likovni način ohranjali spomin na moža, ki nam je v dragocenem opusu fotografij zapustil svoj spomin na naše prednike in našo deželo”.

Razstava bo na ogled do 7. 3. 2024.

Vabljeni!

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Simona Pivar