V Galeriji Domžale je v četrtek, 13. aprila 2023, potekalo odprtje razstave Mitje Ficka, ki jo je avtor poimenoval »Moj mali ZOO«. Avtor razstave, ki krasi stene galerije z dvanajstimi velikimi in malo manjšimi umetninami, je v pogovoru na odprtju razstave poudaril, da ga zanima meja in sobivanje različnih svetov, ravni bivanja in različnih pristopov – načinov slikanja. Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem-materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat tkot je proces formalizacije in konkretizacije. Slika je proces, sobivanje in preplet abstraktnega in figurativnega.
»V velikem opusu Mitje Ficka se moramo orientirati v brezčasju, čeprav so podobe fantazij, sanjskih prizorov in zgodb v nenavadnih ambientih zelo prepričljive – skoraj ozemljene in imajo skozi njegovo vzorno predstavitev na medmrežju, izrazit časovni tok. Na mnogo načinov nas vsebine slik ulovijo, ker so same na sebi sproščene in igrive, z veliko zalogo zraka v prostoru ali pa v nizkih volumnih, kjer se negibno premikajo v ploskovnih barvnih vzorcih. Mitja seveda ni človek utesnjenih motivov, ni preučevalec izmov in ne obtežen in zaplezan teoretik. Njegov iskrivi humor je nalezljiv in veliko ga je vgrajenega v slikah, povezanega s tem momentom in s sanjskim časom, ki ga tako močno pogrešamo – ne samo v umetnosti, še najbolj v našem bivanju. V slikah so vgrajene vsakdanje situacije, prigode, ki jih na grotesken, humoren, sarkastičen ali pa fantastičen način interpretira. Na sliko jih samo postavi, potem se pa same zmenijo …«, je v uvodu pogovora z avtorjem razstave Mitjem Fickom dejal akademski kipar Jurij Smole.
Slike akademskega slikarja Mitje Ficka ne temeljijo na v naprej trdno določenih konceptualnih okvirjih. Četudi ve, kaj bo slikal, jih raje prepušča nastajanju, kjer je vse bolj podvrženo odzivanju in reagiranju. Nastajajo na več načinov: kot slutnja nečesa, ki se hoče materializirati in kot ideja ali prizor. Zanimajo ga vsebine, ki se kažejo kot kolektivne usedline nezavednega, in tematizirajo odnos naše duševnosti do zunanjega sveta. Podobe in prizori niso niti prenosi iz fotografij niti iz interneta. So novi svetovi, ki so na meji med realnim in izmišljenim. Kažejo se kot delčki, ki bodisi spominjajo ali spodmikajo znano in udobno. Tovrstne podobe in prizori vnašajo nov pogled, stanje ali se kažejo kot nelogični smisli. Mitjo Ficka zanima meja in sobivanje različnih svetov, ravni bivanja in različnih pristopov in načinov slikanja. Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem, materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat ali bolje proces formalizacije in konkretizacije. Slika je proces, sobivanje in preplet abstraktnega in figurativnega. Navsezadnje je avtorju razstave v sliki pomembno stanje trenutnega občutenja. Saj nas ravno čutenje in občutenje vrača in ozemljuje v telesa in je povezovalni element, ki nas vodi v prisotnost.
Ficko je v pogovoru povedal nekaj besed tudi o slikanju v dvoje, ki je kot intimno potovanje skozi vse pasti ljubezni. Partnerja drug drugemu nastavljata ogledalo, kar praviloma pomaga k rasti osebnosti in slikarskih spretnosti, lahko pa se konča s sporom in čustvenim izpraznjenjem. Akademska slikarja Mitja Ficko in Marko Jakše sta se namreč dotaknila in stopila v stik v nekem skupnem času in določenem prostoru. V seriji slik pretežno večjih formatov in del na papirju sta združila svoji ustvarjalni energiji in v teh delih skupaj sprostila vse tiste sile, ki so ju najprej razdivjale v likovnem smislu ustvarjalnosti in nato povezale v prepletene barvno vsebinske zgodbe, prepletene z vsemi njunimi individualnimi likovnimi značilnostmi, kar je na slikah ustvarilo zgoščen likovni jezik, ki je te slike uglasil v enovitost kompozicije in zgoščenost vsebine.
Nekaj let je bil Ficko tudi redni gost v Leipzigu, ki s tako imenovano novo leipziško šolo velja za poseben fenomen revivala figuralike in klasične vizualne pripovednosti, ki marsikje drugje še ni rehabilitirana. Kot je dejal Ficko, se je Leipzig pokazal za najboljšo izbiro, tam se je res počutil kot doma. Če pustimo ob strani razkošje sto kvadratnih metrov velikega ateljeja, so tam številni avtorji, ki so mu vsebinsko, formalno in estetsko zelo blizu, saj dopolnjujejo klasično slikarsko produkcijo z novimi vsebinami.
Mitja Ficko rojen leta 1973, dandanes že dobro poznan slikar srednje generacije, že vrsto let ustvarja prepoznavne atmosferične slike, pri katerih izhaja iz lastne izkušnje. Preko osebnega doživljanja jo pretvori v prizore, v nekakšne izseke metafor, kjer glavni cilj dela ni končna materializacija, pač pa nenehno prehajanje in odnosi med pripovedjo in vizualnim. Rad se poigrava s perspektivo in prostorom, ki ju na prav poseben način gradi in pogosto plasti z uporabo živih barv in številnih geometrijskih oblik, zato so dela razgibana, večplastna in domiselno spojena v privlačen in izkušenj poln nagovor. Nasičenost barv in oblik ter velikokrat uporabljena kolažna strategija omogočata širok razpon poglabljanja v posamezna dela, ki v slikarskem smislu funkcionirajo, v linearnem prostoru in času pa učinkujejo kot perspektivni trik, iluzija ali časovna kompresija.
»Z manj pričakovanji in izoblikovanimi odnosi do upodabljanja, ko boste vstopili v Mitjevo slikarstvo, z večjim užitkom ga boste doživljali. Naslikane basni in komentarji vas vpeljejo v relativizacijo zelo zaresnega sveta, mogoče celo pokažejo na možnost pozitivnih izidov katastrof, ki nas obkrožajo. Vsekakor pa so protagonosti v slikah tisti, ki nas zastopajo pred nami samimi, četudi so abstraktni. Osvobodi jih, ko jih naslika in svobodo ponudi tudi nam«, je ob zaključku pogovora povedal Jurij Smole pogovor.
Razstava bo v Galeriji Domžale na ogled do 4. maja 2023. Prijazno vabljeni na ogled.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Simona Pivar
