Lela B. Njatin: Ko umetnost postane življenje

Ste se kdaj vprašali, kako in zakaj umetnina nastane? Morda pa to že veste in vas zanima kaj drugega o umetnosti … in umetnikih. Kako razmišljajo? In katera je tista moč, ki jim omogoči stvaritev ideje? Kako ideja zahteva akcijo v materialu? Kako se je eni fizično lotijo, drugi umetnino dodelajo konceptualno, Lela pa poudari stanje, ki ga preberete v Prešernovih magistralah.

V Galeriji Domžale je na ogled zanimiva razstava slovenske pisateljice in vizualne umetnice Lele B. Njatin. Razstava je odprtje doživela v četrtek, 13. marca 2025, na ogled pa bo do 3. aprila 2025. Pogovor z umetnico je vodil akademski kipar Jurij Smole.

Lela B. Njatin je rojena leta 1963 v Ljubljani, kjer živi. Je doktorica znanosti ter univerzitetno diplomirana filozofinja in literarna komparativistka. Dela kot samozaposlena v kulturi. Poleg literature ustvarja vizualno umetnost. Pogosto so njena dela interdisciplinarna, na presečišču obeh polj.

Naslov Na prostem pripoveduje o tem, da je vse razstavljeno prvotno funkcioniralo v zunanjem prostoru. Ustvarjanje na prostem omogoča manjšo mero vnaprej določene režimizacije poliloga, na katerega upam v umetniških situacijah, ki jih ustvarjam. Imaginacija udeleženih ljudi je zunaj institucij bolj prosta in sama priteguje ter vsrkava, kar potrebuje, da dopolni pomenska mesta v predloženi materialnosti in njenih mentalnih razsežnostih.

Kar nekaj časa je umetnica Lela B. Njatin pripovedovala o zanimivi skulpturi sredi Kočevja. Deklica s piščalko v Kočevju stoji blizu cerkve kot skulptura, ki jo je ustvaril akad. kipar Stanislav Jarm. Skulptura je del Mestnega vodnjaka v Kočevju od leta 1963. Od leta 1945 do 1984 je bila edina skulptura v javnem prostoru Kočevske, ki ni bila lokalitetno, spominsko ali religiozno obeležje. Pred letom 1969 je sedela na obodu vodnjaka, mimoidoči pa so se zlahka odžejali z vodo iz njene piščalke. V zavest generacij prebivalcev se je vtisnila kot predstavnica prostosti, odprtosti duha do narave in gole človeškosti.

V konkretnih razmerah Kočevja poskuša Lela na umetniški način kanonizirati življenje z vzpostavljanjem povezav med individualnim spominjanjem in okoljem, v katerem je zavest o lastni zgodovini izrazito fragmentirana, skupnost pa nestabilna. Umetnica ve, da pripada Kočevju, išče pa odgovor na to, po katerih pravilih poteka ta pripadnost in kako se meri. Ta odgovor ponuja vnaprej: zanjo je kanon življenja v Kočevju umetnost.

»Ni enega načina za to, ampak jih je toliko, kolikor je udeleženih ljudi. Zato se razbiranje umetniške situacije dogaja v dojemanju oz. prosti refleksiji in ne v soočenju s predpisanim, naprtenim, vsiljenim narativom. Umetnost je vnaprej nedefinirano polje možnosti. Vizualno je v umetniški situaciji predpogoj za kognitivno, saj ljudem zagotavlja določeno mero samoumevnosti, nekakšno točko gotovosti, od koder se podajajo v refleksijo. Upam, da se v procesu zavedo razlike med obojim. In pri tem opazujem moč in nemoč umetnosti,« pravi razstavljalka, umetnica Lela B. Njatin.

Umetnost je realnost. Je nerazdružljivi del človeka. Umetnost danes kanonizira življenje, ker kaže, da je edina, ki človeškemu življenju priznava veljavo – ga ne instrumentalizira, ampak afirmira. Odmakniti pa se moramo od tradicionalnega pojmovanja umetnosti, ki prihaja z vnaprej določenim sporočilom. Sporočilo umetnosti je nedokončano, kakor ni dokončan obstoj človeštva. Umetnost napreduje skupaj s človeštvom, napreduje zaradi človeka.

»Ko razstavljam v galerijah, se tisto, kar je funkcioniralo na prostem, preobrazi. V vsakem primeru standardne formate le uporabljam za komunikativnost umetnostne situacije – moj cilj ni ustvarjanje v določenem formatu. Nekatera dela zato v galerijah spremenijo svoj format, druga obstajajo le še kot dokumenti umetniške stvaritve, ali pa je potrebno celo nekaj, kar ni nastalo v umetniški situaciji, ampak naknadno, kot opomnik, da se je umetniška situacija sploh zgodila. Obiskovalci galerije to lahko prebirajo z arheološkim zanimanjem – kot v muzejih, lahko pa s posebno vrsto spominjanja, kjer se tisto, kar so doživeli sami, včasih postavi čez tisto, kar je zapisano v artefaktih, dokumentih in informacijah, včasih pa se kognicija obiskovalcev giblje v ozadju zapisanega. Umetnost ne prihaja med ljudi z vnaprej določenim smislom, ampak je skupnosten proces. V tem procesu se tudi jaz (z)najdem – zdaj prostodušno hudomušna, zdaj smrtno resna,« doda umetnica Lela B. Njatin.

Več o pogovoru ob odprtju razstave pa v videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar