Kam so šle vse (kamniške) fabrike

Na gradu Zaprice v Kamniku, kjer domuje Medobčinski muzej Kamnik, so v torek, 18. novembra 2014, odprli nadvse zanimivo razstavo z naslovom Kam so šle vse fabrike. Kamnik je bil v času nekdanje skupne države po gospodarski moči na sedmem mestu med vsemi tedanjimi jugoslovanskimi mesti. To je bilo cvetoče obdobje kamniških tovarn.

A cvetoče je bilo v mestu pod Kamniškimi planinami že pred tem, celo že v 19. stoletju, in o tem pripoveduje direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zora Torkar. »Mesto je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja doživelo nov razcvet z razvojem industrijskih obratov, izgradnjo železnice (1891) in razmahom zdraviliškega turizma,« pravi Torkarjeva. »Iz obrtnih delavnic nastanejo prvi industrijski obrati, ki so močno presegali lokalne potrebe: leta 1852 smodnišnica, 1857 Prašnikarjeva cementarna in opekarna, 1896 tovarna kovinskih izdelkov Jana Špaleka, 1878 tovarna beloprstene posode Blaža Schnabla ter 1907 tovarna parketa in krivljenega pohištva Ivana Bahovca na Duplici.«

Tudi v kraljevini SHS je Kamnik ostal pomembno industrijsko središče. Med razvitejšimi panogami so bile lesna, kovinska, usnjarska, živilska in tekstilna industrija. Tudi v tem času se je novonastala industrija, kot sta tovarni Svilanit in Utok, razvila iz večjih obrtnih delavnic.
»Po letu 1945 so se iz predvojnih zasebnih podjetij in družb izoblikovale tovarne, kot so KIK, Stol, Titan, Svilanit, Svit, Utok in Eta, ki so zaposlovale generacije Kamničanov in okoličanov,« dodaja direktorica muzeja. »Cele družine in posamezni predeli Kamnika so bile povezane s tovarnami, ki so zaposlovale po več tisoč ljudi. Nekatere od njih so že zaključile svojo zgodbo, druge uspešno nadaljujejo in razvijajo dolgoletno tradicijo prepoznavne kamniške industrije.«

Zaposleni so s svojo zagnanostjo skozi leta uspešno razvijali izdelke, ki jih še dandanes uporabljamo ali pa se jih vsaj s ponosom spominjamo. Skozi fotografsko gradivo, filmska pričevanja, zgodovinska dejstva in predmete poskuša razstava predstaviti, kako so tovarne preživele predvsem dve burni prelomnici: konec druge svetovne vojne in osamosvojitev Slovenije s posledičnimi spremembami družbenega sistema.

Eta deluje v Kamniku že več kot devet desetletij.

»S kamniško industrijo smo bili bolj ali manj povezani vsi Kamničani in okoličani: v njej so bili verjetno zaposleni naši starši ali sorodniki,« pravi avtor razstave Marko Kumer, ki je pripravil tudi bogato ilustrirani Mali besednjak kamniške industrije. »Nekatere kamniške tovarne so danes žal ostale le še v lepem ali bridkem spominu, druge pa še naprej uspešno gradijo na dolgoletni tradiciji.«
Kumer o besednjaku pove: »Pri snovanju Malega besednjaka kamniške industrije sem se odločil za abecedni red pojmov ali pa njihove zmešnjave – kakor vam bolj drago. Naj bo to spodbuda za nadaljnja kopanja po tvarini sorazmerno nove kamniške zgodovine in vabilo k ohranitvi njenih ne le materialnih, ampak tudi memoarskih ostalin. Zanimalo me je, kako živi preteklost v mislih današnjih ljudi.«

Avtor razstave in besednjaka nam še podrobneje predstavi Toneta Knafliča, lastnika in ustanovitelja kamniške usnjarne Utok. »To je bil nenavaden mož,« razlaga Kumer. »V svoji usnjarni je dosledno zahteval, naj se politika in posel ne mešata. O vsakem problemu se je bilo moč posvetovati z njim, delavci se ga spominjajo kot izrednega človeka z zelo razvitim čutom za sočloveka. Tako v tovarni niso ustanovili niti sindikata ali katerega koli organiziranega druženja. Zaposleni so se včlanjevali le v športna in kulturna društva zunaj tovarne. Številnim otrokom svojih delavcev je bil boter, menda nikomur ni odklonil. Vsakič je poklical krojača in čevljarja, ki sta birmancem vzela mero ter od ponosa in veselja sijoče otroke opremil s popolnoma novim gvantom in čevlji. Za nameček jih je tudi pogostil.«

 Na mestu nekdanjega Utoka je danes stanovanjska soseska Mali grad.

Za kakšno, danes povsem nerazumljivo, visoko stopnjo medsebojnega zaupanja je šlo, nam pove dejstvo, da je sprva Knaflič vsakega delavca sprejel na delo sam osebno. »Veljal je le ustni dogovor, delavske knjižice pa so uvedli šele leta 1930,« pojasni Kumer. »Celo delovne norme niso bile predpisane, pa je kljub vsemu vsak delavec dobro vedel, koliko mora narediti. V času velikih naročil so delavci opravili veliko nadurnega dela ob sobotah in nedeljah ali do enajste ure zvečer, in to brez puntanja, saj je bilo dobro plačano. Za dobro mero pa jim je Knaflič priskrbel zastonjkarsko malico, ki je bila sestavljena iz klobase, kruha in vina. Po vojni, ko so mu tovarno odvzeli, so ljudje kratico UTOK razvezali kot Ukradena Tovarna Očeta Knafliča.«

In še zgodba o Josipu Brozu, ki je v Kamnik prišel avgusta 1911 in do aprila 1912 delal kot ključavničarski pomočnik v tovarni kovinskih izdelkov, torej v današnjem Titanu. Ponovno ga je obiskal leta 1952, tokrat v vlogi predsednika države. Tovarišu Mihi Marinku so zaupali sprehajanje Titovega psa Rexa. Tito je takrat izjavil, »da naj se podrejo te kreature preteklih časov«, in po njegovem odhodu so začeli pospešeno prenavljati tovarno.