Jubilejna razstava slikarja Vinka Železnikarja v Galeriji Domžale
Jubilejno razstavo slikarja Vinka Železnikarja podpira kozmos podob bitij, ki so stalno z nami, a jih takih, kot so, ne poznamo. V dimenzijah, kot jih vidimo na razstavi, so prave zverine, vendar se bistvo skriva v podrobnostih. Na odlični razstavi nam predstavi kompozicijsko izpopolnjene in tehnično dovršene fotografije žuželk, saj je to bil zanj predmet zanimanja še iz prvih let življenja. Skozi nezavedno so se otroški vizualni vtisi pregnetli in premleli, da bi se nazadnje mogli skozi likovno govorico zrelega moža v vsej moči izraziti. Podrobnosti kot iz mikrokozmosa.
V Galeriji Domžale so v četrtek, 12. decembra 2024, odprli zanimivo razstavo slikarja Vinka Železnikarja, ki jo je poimenoval ŽUŽKI. S slikarjem se je pogovarjal Jurij Smole, akademski kipar. Ta razstava ni klasična slikarska, kot smo jo vajeni od slikarjev, ali pa pregledna, kot smo za jubileje navajeni.
»Vinkovo slikarstvo je izstopilo oziroma vstopilo v drug metier, druge, zelo drugačne prostore in bitja/stvari, s katerimi smo na bivanjski način zelo povezani. Vstopanje v intimo portretirancev, da bi zajel njih podobo, karakter in mogoče še avro, je pogojeno s tehniko in tehnologijo, pa tudi z veliko večino slikarskega znanja,« je ob odprtju razstave dejal Jurij Smole.
Vinko Železnikar, uveljavljeni mengeški slikar, se nam v Galeriji Domžale predstavlja z zanimivimi slikami mikrokozmosa, ta želja, da bi slikal živalce, pa izhaja iz avtorjevega podzavestnega vzgiba, ki se je vanj zarisal v najzgodnejšem otroštvu. Žuželka, ki v avtorju zbudi primaren vtis sveta, postane odlično delo, vsemu da smisel in kot nit splete v krog dva konca življenja. Umetnost človeka s filozofskimi in sociološkimi konstrukti vleče v svojo smer – narava končno s svojimi koreninami človeka z vso silo vrne k sebi in ga prevzame močneje kot kadarkoli prej. Čudoviti svet žuželk Vinka Železnikarja nagovarja skozi vizualno lepoto, skozi čisto podobo brez umetnih tvorb, mimo znanstvenih pristopov nazaj k čudenju in k izhodiščem gledanja in videnja. To je hkrati tudi inženirski pristop, poseben način razmišljanja in dihanja, predvsem pa potrpljenje, ki nam ga v tem času tako primanjkuje. Ampak to je trening na poti in Vinko se ga z veseljem udeležuje. Na razstavi je tudi miza z vso aparaturo, ki jo potrebuje pri ustvarjanju teh čudovitih mikrobitij.
Osupljivi portreti žuželk, ki s svojo nenavadnostjo lahko zbujajo različna čustva kakor tudi poglede, so rezultat slikarskega mišljenja, spojenega s tehnologijo, ki to mišljenje uporablja za spoznavanje mikrokozmosov. Vzpostavitev pogojev za slikanje takih portretov zahteva optično-kinetično-svetlobni laboratorij, ki je rezultat vplivov problemov na poti do slike. Ročice, premične platforme z navoji, držala, prijemala, lučke, trdna stojala, ščipalke, lepilni trakovi in seveda računalniška oprema, so bistvo Vinkovega laboratorija, srce pa je Vinko sam. Osupljivost žuželk, ki jih Vinko razkriva, na nek način presega vse njegovo dosedanje slikarstvo in zapletenost z umetnostjo. Zaobjema izjemno študijsko risbo, barvne in kompozicijske študije, teorijo z dolgotrajno likovno prakso.
»Kako dovršeni so upodobljeni portreti, je tudi velika zasluga računalniških čarovnij, oziroma programske gimnastike z izjemno obsežnimi količinami digitalnih podatkov. Pa se večkrat spomnite, na primer: ko se v vetrobransko steklo vašega avtomobila zaleti ta ali oni žužek, ali pa ko v temi samo slišite brenčanje nadležnega komarja, kakšna neverjetno dovršena bitja so to in kakšno srečo imamo, da jih zaradi slikarjevega čudenja in uvida lahko vidimo v makrosvetu …Kako z vsem slikarskim znanjem priti v mikropodobo, boste izvedeli v Galeriji! Pridite! Jubilejno bo!« je zaključil Jurij Smole ob koncu pogovora.
Slikar Vinko Železnikar se je rodil 12. oktobra 1954 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral pri prof. Milanu Butini in Janezu Berniku. Od leta 1988 deluje kot samostojni umetnik. Od leta 1975, ko se je udeležil skupinske razstave študentov v Ljubljani je pripravil več kot trideset samostojnih razstav in sodeloval na več kot stotih skupinskih razstavah, med drugim v Angliji, Italiji, Španiji, Bolgariji, Škotski, Avstriji. Sodeloval je na kolonijah, ex-temporih doma in v tujini, med njimi mmm art Medana, Sinji vrh. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Ukvarjal se je z grafiko, posebej med leti 1989 do 1994, ko so ga pritegnile manj znane tehnike steklenih klišejev. Po letu 1995 se intenzivno posveča slikarstvu. Živi in dela v Mengšu.
Avtor: Miro Pivar; Foto: Miro Pivar; Video: Simona Pivar
