Impresije krajine Štefana Ježa

V Galeriji mežnarija v Mengšu so v soboto, 5. julija, odprli razstavo slik Štefana Ježa, ki jo je avtor poimenoval Impresije krajine.

Kdo je Štefan Jež? Tako se sprašuje Ljubomir Zidar, magister umetnosti, ki je ob razstavi pripravil oceno njegovega umetniškega ustvarjanja. »Vsi njegovi podatki so zapisani v osebnem dokumentu, razen tistega, da je po svoji dejavnosti glasbenik in slikar, skratka umetnik,« pravi Zidar.

Pred kakimi desetimi leti se je Štefan spet vrnil k svoji stari ljubezni – risanju in slikanju. Že v osnovnošolskih klopeh je pokazal svoj likovni talent pri učitelju, slikarju Mariu Petriću. V najstniških letih je sodeloval v neformalni likovni druščini v Mengšu z Vinkom Železnikarjem, Francem Židanom in Marjanom Gabrilom. Med svojim skoraj četrtstoletnim glasbenim delovanjem je Štefan likovno dejavnost povsem opustil in se k slikarstvu spet vrača v svojih zrelih letih.

Ob prenehanju glasbene dejavnosti, ko je nastopal kot bobnar v različnih ansamblih – pred mnogimi leti je bil znan kot prvi bobnar legendarne zasedbe Buldožer –, je torej začel spoznavati in razvijati svoj drugi talent – slikanje. V slikarstvu ga je spodbujal in usmerjal njegov nerazdružljivi prijatelj, žal že pokojni akademski slikar in likovni kritik Dušan Lipovec iz Kamnika.

Tudi Štefan Jež je tesno povezan s Kamnikom. Kot Mengšan se je v starodavno mesto vedno rad vračal in se zdaj tam tudi ustalil. Še vedno se rad vrača v Mengeš, kjer se je rodil pred 60 leti.

»Štefan Jež je sprva začutil, da najlažje in najbolj izrazno dela v risbi in z barvnimi kredami, kar mu omogoča, da z izbrano barvo in prvo potezo ujame trenutek in značilnosti motiva v času opazovanja,« je v oceni Ježevega dela zapisal Ljubomir Zidar. »Tako mu uspeva doseči bistvo izbranega motiva, ki prikazuje osnovne lastnosti pokrajine, brez odvečnih drobnih detajlov. Vendar pa tu nimajo pomena le barve, temveč so na večini njegovih slik opazni tudi močni odtenki svetlobe in sence.«

Zidar dodaja, da Štefanove slike niso le stilizirane podobe pokrajin, ampak lahko razmišljamo o »portretnem« upodabljanju izbranih motivov, saj naslikati portret ni le izdelati resničnostno podobo, temveč opozoriti na značilnosti upodobljenega motiva. V zadnjem času, kot pravi kritik, Štefan Jež uporablja pastozne nanose barv, pri čemer slika enako kakovostno kakor s krednimi barvami in risbo. Gosta barva in čopič sta sredstvi, s katerima se enako močno izraža kakor s suhimi pastelnimi barvami.

»Ker se je Štefan veliko družil s prijateljem in mentorjem Lipovcem, bi lahko pomislili, da posnema njegov slog, vendar ni tako,« še razmišlja Zidar. »Od svojega učitelja se je naučil opazovati izbrane motive celovito, z vsemi lastnostmi oblik in barve, tako pa ponuja gledalcu možnost prepoznati pravo podobo in značilnosti pokrajin v različnih letnih časih.«

Dodajmo še misel, ki jo je pred kakšnimi desetimi leti zapisal Štefanov prijatelj, pokojni akademski slikar in likovni kritik Dušan Lipovec: »Štefan Jež zavzeto opazuje in doživlja specifičnosti slovenskih pokrajin in si jih slikarsko podreja. Skrbno izbira motive, jih z risarskim in slikarskim postopkom odslikuje in poenostavlja ter barvno preoblikuje. S tem ustvarja posebno likovno atmosfero, novo celovitost dojemanja, ki že bolj kot dana krajina, udejanja avtorjeva notranja doživljanja in doživetja.«

Ob odprtju je spregovoril tudi Janez Škrlep iz Kulturnega društva Franca Jelovška Mengeš, ki je skupaj z Mestnim muzejem Mengeš pripravilo Štefanovo razstavo. Poudaril je zavzetost za likovno ustvarjanje in hkrati pohvalil tudi njegovo izjemno plodovitost, pohvale za pripravo Štefanove razstavne predstavitve pa je bila deležna tudi Štefanova sopotnica Mojca Stoschitzky, ki ga pri likovnem ustvarjanju še posebej spodbuja in mu pri tem tudi pomaga.

Odprtje razstave sta z ubranim igranjem kitare in bas kitare ter petjem pospremila Melisa Spruk z očetom Marjanom, ki sta tako ustvarila imeniten kulturni dogodek ob koncu prvega julijskega tedna.