Govorico rok Marijana Vodnika lahko vidimo in občutimo

»Ne poznam bolj prepričljivega poslanstva, kot si ga je v svojem življenju zadal Marijan Vodnik. Že desetletja v kose debla kleše na način, da ohranja ves energetski potencial dreves in njihovo v življenju zaznano sporočilnost. Nikoli ni posekal drevesa za namene klesanja, a je marsikatero umrlo drevo odrešil pozabe. Z dletom in batom ga na svojstven način obudi v novo življenje«, je ob odprtju rezbarske razstave dejala Katarina Rus Krušelj, višja kustosinja v Menačenkovi domačiji v Domžalah.

Odprtje rezbarske razstave Domžalčana Marijana Vodnika je v Menačenkovi domačiji v Domžalah potekalo v torek, 10. oktobra 2023. Avtorja je predstavila Katarina Rus Krušelj, višja kustosinja, postavitev razstave pa je izvedel Roman Kos.

Če bi bil Marijan Vodnik drevo, bi bil verjetno osameli bor, ki nekje visoko v gorah, obkrožen s skalnimi vrhovi, ponosno kljubuje vsem preizkušnjam in pripoveduje svojo zgodbo. Marijan Vodnik zase pravi, da kleše v les, s takim opisom pa se moramo strinjati, saj je naziv »rezbar« zanj in za njegovo delo res nekako preozek. »Drevo dojemam kot edini živ organizem na Zemlji, ki za naravo ni škodljiv. Raste v zemlji in se dviguje v nebo. Ljudje in živali – oboji naravi povzročamo škodo, edino drevo iz zemlje le črpa in raste …,« pravi Marijan Vodnik,  domžalski rezbar, ki pozna zgodbo vsakega drevesa, v katerega je kdaj klesal.

Izklesane skulpture so avtorjeve izvirne pripovedi, v katere pretaka lastno filozofijo življenja. Največkrat se zato vanje naselijo človeške figure v različnih oblikah in interakcijah. Ustvarjalni proces med ustvarjalcem in lesom poteka vselej v dialogu brez besed, z vizualizirano idejo, ki se spontano sprošča med klesanjem v dano formo debla.

Da se sporočilo ustvarjene skulpture le ne izgubi, ji avtor poda posvetilo v besedah, ki v akrostihu razkrije naslov dela. Tu je nekaj posvetil ob sedanji razstavi:

• Govorico rok lahko vidimo in občutimo.
• Ob prihodu ali odhodu roke služijo kot izraz dvogovora.
• Velikost in izgled rok sta vidna predstavitev človeka.
• Objem kot darilo rok.
• Roke so podzavesten izraz naših misli.
• Izraz rok je bolj pošten in iskren kot naša govorica.
• Celovitost govorice rok je v njihovih vidnih izpovedih.
• Aktivnost rok je posledica miselne vsebine človeka.
• Roke brez besed lahko veliko povedo.
• Občutje dotika ne potrebuje besed.

»Vsak kos debla, v katerega začnem klesati, je unikat, saj na svetu ni dveh enakih. Pri klesanju se ne omejujem s predvideno formo. Če se kaj odlomi, se temu prilagodim. Kaj zalepim edino v primeru, ko se med plastmi lesa pojavijo šibki spoji zaradi zunanjih vplivov, na primer zaradi pomanjkanja hrane, in mi je žal, da bi zaradi tega skulptura razpadla. Svojih izdelkov nikoli ne barvam, le s čebeljim voskom so obdelani, da so zaščiteni in da dobijo lesk. Tudi brusim jih nikoli,« je povedal Marijan Vodnik.

V zadnjih triindvajsetih letih je imel Marijan Vodnik, diplomirani arhitekt, doma in v tujini več kot 640 samostojnih in skupinskih razstav svojih lesenih skulptur. Obdelal je več kot 500 dreves, od tega 70 različnih vrst. Vsako leto decembra ga prosijo, ali bi lahko razstavili njegove lesene jaslice, ki vzbujajo veliko občudovanja.

Kadar govorijo roke, moramo zaznati njihovo izpoved.

Na tokratni razstavi so predstavljene avtorjeve izpovedi v lesu zadnjih let s poudarkom na materialnem raziskovanju. Vsaka vrsta drevesa ustvarjalcu predstavlja svojevrstni izziv in doživetje, saj tudi večkratno klesanje v isto vrsto lesa prinaša nova razmišljanja in znanja. Ne pozabimo, da se tako kot ostali živi organizmi tudi drevesa s svojimi značilnostmi, barvami in strukturami spreminjajo s tokom časa. Na srečo se z govorico rok (in dleta) Marijana Vodnika ohranja spomin in izpoved le-teh za večne čase.

Umetnost klesanja v les pa se za Marijana Vodnika ne konča pri lesu. Tankočuten opazovalec bo v njem prepoznal tudi modreca, strastno zaljubljenega v življenje. Kot pravi, mu les pripoveduje, zato pri ustvarjanju vsakega izdelka oblikuje misel, s to poimenuje skulpturo, hkrati pa mu predstavlja akrostih, okoli katerega ustvari pesem. Pesem »Vklesana« je ena tistih, ki najbolje ponazarjajo njegov odnos do dreves, lesa, narave …

Že velikokrat se mu je zgodilo, da so ga obiskali ljudje s prošnjo, da bi iz njihovega več stoletij starega drevesa, ki se je preveč razraslo, pa so ga morali posekati, ali se je posušilo, nekaj izklesal, da bi ohranili spomine. Nočejo ga razsekati ali pokuriti, ker so čustveno navezani nanj. »Ljudje sicer vedo, da svojih izpovedi ne tržim, ogromno pa jim pomeni, da jim izpolnim željo.«

Vklesanih ima sedemdeset vrst različnih lesov, od najtršega drena, ki mu je podaril vsaj 400 let svojega življenja, do najmehkejšega kavkaškega oreška, v katerem je shranjen bes narave v Arboretumu Volčji Potok. »Ko klešem v drevo svojo idejo, sem svoboden, ko jo izpolnim. Največji užitek in najuspešnejši dvogovor pa je takrat, ko v kos debla klešem pripoved drevesa. Nič ga ne popravljam, ne spreminjam, le sledim mu. Svoja doživetja vedno skušam gledalcem opisati tako, da so moje misli napisane kot podaljšek akrostiha naslova moje skulpture,« pove Marijan Vodnik.

Od leta 1965 z družino živi v Domžalah. Z rezbarstvom se intenzivno ukvarja od upokojitve leta 2000. V tem času je svoja dela postavil na ogled na več kot 600 samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in zunaj njenih meja. Od ustanovitve je član Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije ter Rezbarskega, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan, dvajset let pa je bil tudi mentor v rezbarski skupini Turističnega društva Kanja Trzin.

Marijan Vodnik je odličen poznavalec lesa, poleg tega pa je tudi učitelj številnih mlajših in starejših, ki jih navdušuje ustvarjanje v njem. Prav posebno je njegovo razmišljanje o delu in klesanju. »Besede delati se pri kakršnem koli stiku z lesom zelo rad izogibam. Pri srečanju z njim preprosto uživam. Drevo in les, ki izvira iz njega, sta zame največji življenjski energiji, ki pa delujeta na okolje in človeka povsem neprisiljeno in samo takrat, ko smo sposobni to dojeti in sprejeti. V drevesnih deblih se glede na možnost njihove starosti skriva mnogo več zapisov naše preteklosti in sedanjosti kot v vseh drugih živih bitjih, seveda tudi v človeku. Prav zaradi tega se ne strinjam s sekanjem dreves, pomnikov naše preteklosti in simbola naših korenin. Ko se v svojem okolju odločamo o rušenju raznih objektov, uničujemo le delo človeških rok. Stara drevesa pa so naša naravna dediščina, ki vedno presega kratko dobo človeških življenj. Nič drugega nam ni treba storiti, le živeti jih pustimo,« je ob koncu odprtja razstave povedal Marijan Vodnik.

Razstava bo v Menačenkovi domačiji na ogled do 18. novembra: od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure, prazniki zaprto. Vstop prost.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar