Prvi domžalski poklon avtorju – Jože Vajda: Kipi in slike
Domžalskega ustvarjalca slikarja in kiparja Jožeta Vajdo smo več desetletij spremljali predvsem na skupinskih razstavah po Sloveniji in v tujini. Po večletnem ustvarjalnem premoru se z razstavo vrača v domači kraj, kjer z retrospektivno predstavitvijo male plastike v patinirani žgani glini v spremljavi s slikanimi motivi iz narave, slikanih na platnih, razstavlja svoje umetnine.
Obiskovalci Menačenkove domačije so lahko v četrtek, 9. januarja 2020, na odprtju razstave, ki jo je postavil Roman Kos, občudovali umetnine slikarja in kiparja Jožeta Vajde, ki je za izbor razstave izbral odlične kipe in slike izmed številnih del, ki so ostala doma. V kulturnem programu sta nastopila vnukinja umetnika Vajde Lorina Marolt Vajda (violina) in Luka Papež (čelo). Avtorja je predstavila Katarina Rus Krušelj, kustosinja v Menačenkovi domačiji, nekaj besed ob odprtju razstave pa je povedala tudi Cveta Zalokar, direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. Pokrovitelj odprtja je bila Vinska klet Vidmar Domžale.
Katarina Rus Krušelj je razstavo poimenovala s pomenljivim naslovom »Prvi domžalski poklon avtorju«. Jože Vajda spada med tiste zavzete likovnike, ki so se samorastniško izobraževali in ustvarjali iz ljubiteljskih pobud v različnih likovnih društvih. S kiparstvom je Jože Vajda povezan že iz otroških dni. »Kadar sem našel kak zanimiv kos lesa, kamna ali gline sem ga začel oblikovati tako, da je nastala figura človeka ali živali. Če smo pri likovnem pouku v šoli delali kaj iz gline, je bila to zame prava poslastica. Učitelju Jožetu Kambiču so bili moji izdelki všeč, tako da jih je uvrstil na razstavo ob zaključku šolskega leta. Predlagal mi je, da bi se v nadaljnjem šolanju izobraževal v tej smeri. Vendar takrat je bilo zame prevelik zalogaj. Izbral sem tak poklic, da sem bil čim prej pri kruhu. Kasneje sem se ob delu izobraževal še na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in tam diplomiral. Tako sem svojo strast do kiparstva zaradi pomanjkanja časa za nekaj let odložil,« je na odprtju razstave povedal Jože Vajda.
Po besedah Katarine Rus Krušelj so tako umetniku minevala leta, a Jožetu Vajdi ustvarjalni duh ni dal miru. Novo teoretično znanje o kiparstvu je pridobival pri branju literature s tega področja, udeležil se je tudi kiparskih tečajev na Šoli za uporabno umetnost Famul Stuart v Ljubljani ter raznih delavnic v okviru Društva likovnikov Ljubljana in Sklada RS za ljubiteljsko dejavnost. Svoje znanje je dodatno utrjeval pri akademskih kiparjih Boštjanu Potokarju, Primožu Puglju, Alenki Vidrgar in Štefki Petrič. Aktiven je bil tudi v Likovnem društvu Petra Lobode Domžale, ko ga je mentor društva, akademski slikar Daniel Fugger, navdušil še za slikarstvo.
Jože Vajda je po načinu ustvarjanja izrazit realist, ki mu je primarno ljubo trodimenzionalno oblikovanje v glini – kiparstvo. Našel se je v mali plastiki, ki jo oživlja s posebnim občutkom za gibanje. Serija upodobljenih živali je tista, ki nakazuje figuralno živost in naravno verodostojnost. Avtorjev poseben simbolični poklon slovenski podobi dela in ljudskega življenja predstavljajo figure človeka v Sejalcu, Žanjici in Pletici slamnatih kit. Še posebej lirični pa so kipci žanrskih prizorov, npr. Bralki in Deklica s piščaljo, ki sta se otresla statičnosti ter v obdajajoči prostor vnesla pravo igrivo ter muzikalno razpoloženje. Njegove skulpture so prepoznavne tudi po specialni poslikavi, ki nas na prvi pogled prepričljivo zavedejo, da so vlite v bron ali izklesane v kamen. Jože Vajda je v tridesetih letih ustvaril 261 unikatnih kipov, jih razstavljal na 120 skupinskih razstavah in na samostojnih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji. Za svoje uspešno delo je prejel certifikate kakovosti s strani žirije Zveze Likovnih društev Slovenije, priznanja s strani strokovne žirije Društva likovnikov Ljubljana, njegova dela pa so bila predlagana za izbor za Zlato paleto. Veseli nas, da bo k zgovorni statistiki dodal še svojo prvo samostojno predstavitev v Domžalah, v svojem domačem kraju.
Razstava bo odprta do 28. januarja 2020.
Avtor: Miro Piva; Foto, video: Miro Pivar