Pr´Mertovih so ličkali koruzo

Na kmetiji Pr' Mert v Domžalah je bilo v četrtek, 22. septembra 2016, ves dan veselo, da je kaj. V zgodnjem dopoldnevu, ko se je prikazalo sonce in je osušilo koruzna polja rose, ki je ponoči legla na dolino. Zjutraj je bilo samo pet stopinj, zemlja je še kar topla, zato je nad polji, kjer te dni pridno trgajo koruzo, zaradi hladnega zraka nastala jutranja megla. Se še spomnite, kako dišijo koruzni žganci, ki so jih naše babice kuhale v lončenih piskrih v krušnih pečeh? V peči so lonce polagale z burklami. Ja, to je za starejše nostalgija, za mlade pa zanimive zgodbe našega življenja pred dobrimi petimi, šestimi desetletji. Seveda je bilo potrebno še marsikaj postoriti, preden so koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki, zadišali na mizi. Koruzo je bilo treba posaditi, okopati, potrgati storže, jih oličkati, posušiti, oluščiti in odnesti v mlin, kjer je mlinar zmlel koruzo v moko ali zdrob. Oluščeni storži pa so bili odlično gorivo za mrzle zimske dni, ki so se vedno pritepli v naše kraje po jesenskih poljskih opravilih.

Učenci šestih razredov Waldorfske šole iz Ljubljane so v četrtek, 22. septembra 2016, prišli na pomoč pri trganju koruznih storžev na njivo Mertovih. Kar hitro jim je šlo od rok in natrgali so za dve prikolice storžev, ki jih je gospodar Peter pripeljal domov ter jih stresel na dva kupa. Po trganju koruze so domači pridne mlade "delavce" postregli z zakusko. Popoldne pa je prišla kar lepa skupina lüpačev, ki so se veselo posedli okoli kupa in začelo se je ličkanje, vezanje v pare , Sonja pa je iz ličkanja naredila lepo vrtnico. Ja, ličkanje je dobro tudi za ustvarjalne pridne roke umetnic in umetnikov. 

Ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot pravimo po raznih krajih naše domovine, je spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Vsaka kmetija, ki je imela živino, je imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo kot za ljudi tako tudi za živali. Iz moke so pekli kruh, kuhali žgance, jo mešali z belo moko in tako prihranili nekaj pšenične moke, ki je bila zelo dragocena. Iz koruznega zdroba pa so kuhali polento in jo zabelili z ocvirki, zraven pa za zajtrk ponudili še skodelico mleka. S takim obrokom so brez lakote zdržali do kosila, včasih so mimogrede pojedli še kakšno jabolko. Res zdravo so nekoč živeli, čeprav mnogi pravijo, da so bili revni.

Koruzo so sejali na vsaki kmetiji, jeseni pa je bilo treba pridelek pospraviti. Na vasi so živeli v sožitju med naravo in ljudmi. Pomagali so si pri delih na polju in ob koncu naredili likof – malico. Veselili so se ga stari in mladi, saj se je večkrat spremenil v pravo veselico, na kateri so fantje osvajali dekleta.

Nekoč so domači zrele koruzne storže potrgali na njivi in jih pripeljali domov. Navadno so pred podom naredili velik kup, ki je čakal ličkarje. Vanj so skrili babo, steklenico žganja ali druge pijače, za otroke pa so običajno skrili pod kup vrečko bonbonov, ki so bili zelo dragocena stvar. Spomnim se, da so nam bonbone v trgovinah tehtali na tehtnicah v papirnatih vrečicah in to na dekagrame. Trgovec je z veliko leseno zajemalko zagrabil iz velike škatle bonbone in jih stehtal.

Gospodinja je ves dan pripravljala domače dobrote za likof. Dan se je prevesil v večer, prišli so stari in mladi iz vasi in začeli ličkati. Seveda je bilo delo tudi tu razdeljeno. Ženske so ličkale storže, jim odstranjevale liste, pustile so dva do tri za vezanje v pare ali pa, kot pr Mertovih po štiri storže skupaj. Otroci so iskali najlepše storže. Posebno srečo je imel tisti, ki je našel rdečega. Najlepše so si shranili, z njimi so pozimi okrasili skednje in okna. Ličkarji so hiteli, saj so pričakovali, da je v kupu skrita baba in bo od tistega, ki jo bo našel. Gospodar je vezal storže v pare ali v dva para skupaj, pridružilo se mu je še nekaj moških, da so lahko dohajali ličkarje. Zvezane storže so odnašali s koši in jih zlagali v late pred hlevom ali v kozolec. Med delom so si pripovedovali razne zgodbe, si zapeli, včasih se jim je pridružil godec, harmonikar. Pospravljali so ličkanje in tako je bilo delo počasi končano, sledil je najlepši del, likof, ki so se ga vsi razveselili, saj je naznanjal, da se je delo pri eni kmetiji končalo, druga in naslednje kmetije pa so prišle na vrsto v naslednjih dneh. Tako si je cela vas pomagala med seboj in bili so si zelo blizu in ne kot sedaj, da sosed soseda komaj pozdravi ali pa še to ne. Ja lepi so bili nekdaj časi.