Veliki šmaren – praznik župnije Domžale
Veliki šmaren – praznik zavetnice župnije Domžale, nas vsako leto poveže v hvaležnosti za njeno priprošnjo in varstvo pri Bogu in nas vabi, da posnemamo njene kreposti. “Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi” ( Lk 1,48). Naj vam ob letošnjem praznovanju Velikega Šmarna veselo zapoje srce “Marija, Mati ljubljena, češčena bodi ti; rodila si nam Jezusa, zato te vse slavi …” Povsod po krščanskem svetu ljudje praznujejo Marijino vnebovzetje kot vrhunec njene z vero prežete privolitve angelovemu povabilu, naj postane Božja Mati.
Tudi v domžalski cerkvi Marijinega vnebovzetja je bilo v nedeljo, 15. avgusta 2021, slavnostno. Svete maše so potekale po običajnem urniku, pri mašah pa so se slišale pesmi, posvečene Materi Mariji. Že pred mašo so pritrkovalci s pritrkavanjem na zvonove farane vabili k slavnostnim mašam. Sveto mašo ob 8. uri je daroval domžalski župnik mag. Klemen Svetelj, bogoslužje pa je s svojim petjem popestril cerkveni Mešani pevski zbor župnije Domžale pod taktirko zborovodkinje Ksenije Kozjek, na orglah pa jih je spremljal Janez Kozjek.
Marija je poslušala Božje povabilo, ga sprejela, saj je bila vsa njena bit globoko zasidrana v Bogu. V pripravljenosti pomagati, Marija z otrokom pod srcem hiti na pomoč sorodnici Elizabeti, ki je bila veliko starejša od nje in je tudi pričakovala otroka, kot ji je bilo razodeto po angelu. Nista govorili o koroni, o vremenu, o politiki, gospodarski in finančni krizi, ampak o tem, kako Bog deluje v njunih srcih. In v tistem trenutku srečanja dveh čudovitih žena in dveh velikih otrok je Mariji iz srca privrela pesem “Magnifikat – Moja duša poveličuje Gospoda”.
Ni lahko v tem času, ko za vse iščemo razumsko razlago, govoriti o Marijinem vnebovzetju. Lahko le rečemo, da je to zavito v skrivnost, da v to od vekov verujemo, čeprav je bila ta skrivnost potrjena kot verska resnica šele v letu 1950. Cerkev jo odtlej širi in živi. V to skrivnost pa vendar smemo globlje prodreti, če pomislimo, da je bila Marija od vekov izbrana posoda vseh milosti, da je bila obvarovana izvirnega greha, da je bilo njeno čisto naročje pripravljeno sprejeti Njega, ki nas je odrešil. Privolila je v to izbranost z besedami: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi”. Kajti Marija je bila tista, ki je bila najbližje Bogu, polna milosti in najbolj blagoslovljena od vseh žena na svetu, najbolj podobna Kristusu, v čisti brezpogojni predanosti Bogu skozi vse življenje, še posebej pa v urah trpljenja pod križem, zato pa tudi v poveličanju, v vstajenju in vnebovzetju. Kakor je torej Kristus umrl in vstal od smrti, tako je morala biti tudi Marija poveličana v svojem telesu. Njeno telo je sicer umrlo, zaradi tega, ker je umrlo tudi Sinovo telo, vendar ni smelo biti izpostavljeno trohnobi, sicer ne bi obhajala zmage nad smrtjo. Po kratkem spanju je bila z dušo in telesom vzeta v nebo. To nam kaže tudi velika oltarna slika Marijinega vnebohoda v domžalski cerkvi in poslikava na stropu. Tako globoko zedinjenje med njo in njenim Sinom ostane za vedno presegajoči vzor za vsakega izmed nas z Gospodom.
Marija s hvaležnostjo poveličuje Gospoda, ker se je Božji Sin v njej učlovečil in ji storil velike reči. Tudi zdaj v nebeški slavi kar naprej poveličuje Gospoda, ker jo je z dušo in telesom vzel v nebesa in jo čudovito poveličal. Poveličuje Gospoda, ker je postala Mati Cerkve in moja in tvoja Mati. In Mati države Slovenije. Kaj pa mi? Ko nas Mati Marija uči v zvestobi in privolitvah, pomislimo na svoje privolitve Gospodu. Največja privolitev vsakega izmed nas je: postaviti Jezusa v središče svojega življenja. Marija dobro pozna pot za vsakega izmed nas k svojemu Sinu, našemu Gospodu. Danes se je zelo uveljavil praktični ateizem in materializem, ko večina ljudi živi, kakor da ni Boga in njegovih zapovedi in zato ni nobenega upanja v posmrtno življenje.
Praznik Marijinega vnebovzetja (ali veliki šmaren) je za domžalsko župnijo veliki praznik, saj se spominjamo čudeža, ko je bila Marija ob smrti vzeta v nebo. Bog njenega telesa ni pustil, da bi trohnelo in razpadlo na zemlji, ampak je bila takoj vzeta v nebesa, kjer je prejela venec nebeške slave. Telo, ki je dalo zemeljsko življenje Božjemu Sinu, ni moglo biti podvrženo razpadljivosti in propadanju, kot so temu podvržena naša umrljiva telesa. Tako je Bog poveličal mater svojega Sina z večno slavo v nebesih.
Marijino vnebovzetje je poroštvo, oznanilo praznika vseh svetnikov, ki bo obhajan tedaj, ko bodo božji izvoljenci poveličani tudi po telesu in se bo dvigalo k Bogu čaščenje celotnega odrešenega človeštva. To, kar se je zgodilo na Mariji, kaže v naprej, kaj se bo zgodilo na nas vseh, na celotnem Kristusovem skrivnostnem telesu. Marija je v svojem že sedaj dovršenem poveličanju podoba zmagoslavne Cerkve. V tem je postala Mati Cerkve, torej Mati vsakega izmed nas. Skrbi za nas kot za svoje otroke, saj smo vsi bratje in sestre v Jezusu, njenem Sinu. Zato se veselimo tega, da je prav Ona zavetnica naše župnije. Prihajamo k njej v stiskah in tudi v veselju. Ljubimo jo s tisto otroško ljubeznijo, kakor nas Ona ljubi z materinsko. Popolnoma se ji izročimo, da nas enkrat vse pripelje k Jezusu. Obenem pa nikoli ne pozabimo v vseh danih okoliščinah ponavljati za njo: “Zgodi se …«.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
