Srečanja in spominjanja : Pogovor s Petrom Primožičem

Po pogovorih, ki jih je v okviru srečanj in spominjanj pripravlja Cveta Zalokar in na katerih sta doslej sodelovala Andreja Jarc Pogačnik in Pavel Pevec, so v tokratnem srečanju gostili Petra Primožiča, častnega občana Občine Domžale od leta 2012, ki je bil v preteklosti med drugim predsednik Skupščine Občine (v letih 1986 – 1990), sicer pa tudi dolgoletni predsednik Planinskega društva Domžale. Nedvomno je Peter Primožič s svojim predanim strokovnim delom kot predsednik Skupščine občine Domžale in kot prostovoljec v eni najštevilčnejših organizacij civilne sfere v lokalni sredini pustil prepoznaven pečat.

Takoj po velikonočnih praznikih, v torek, 2. aprila 2024, je v prostorih Knjižnice Domžale potekal dogodek »Srečanje in spominjanje«, pogovor s Petrom Primožičem, zanimivim gostom na srečanjih, ki jih v okviru Knjižnice Domžale organizira Cveta Zalokar. S častnim občanom Petrom Primožičem sta govorila o njegovi mladosti, študiju, trgovskem podjetju Napredek, o delu na Občini Domžale in vodenju Planinskega društva Domžale. O njegovih številnih hobijih, med katerimi so na prvem mestu gore.

Tem za odličen pogovor tako ni manjkalo. V pogovoru sta se z voditeljico Cveto Zalokar sprehodila od otroštva, kjer ga je že v ranem otroštvu zaznamoval zelo oslabljen vid, kako ga je oče iz Prevalj v Ljubljano z vozom, ki so ga vlekli konji, peljal v Ljubljano h zdravniku. Pa o krepki hrani, ki jo je moral, kot podhranjen in suhljat fantič jesti, da se je telo lažje upiralo otroškim boleznim. Pogovor je tekel tudi o njihovi zanimivi družini, o vojnih časih, kjer so bili v vasi z osmimi hišami kar lepo razdeljeni, eden vaščan je bil partizan, drugi je služil v nemški vojski, tretji je bil pri ta belih, kot je dejal Peter Primožič, a so se po vojni vsi spravili in živeli v slogi naprej. Dotaknila sta se tudi šolanja in diplome na Pravni fakulteti, ko je s kolesom prevozil od doma do železniške postaje v Domžalah, se usedel na vlak za Ljubljano, kjer pa je velikokrat zaradi ranega vstajanja in mrzle vožnje s kolesom med predavanji, ko je prišel na toplo, velikokrat zaspal. Peter Primožič je tudi hudomušno povedal, kako je moral za nekaj mesecev pustiti šolanje, saj mu je zdravnik napovedal popolno slepoto do tridesetega leta in popolno počivanje, pa je, ko ni več zdržal doma, šel in nadaljeval šolanje, ki ga je uspešno končal, napovedi zdravnika pa so se začele uresničevati komaj sedaj, ko jih ima 85 let. V pogovoru sta se dotaknila tudi Primožičeve prve službe na Občini. Peter Primožič je bil povezan tudi z zgodovino in delovanjem Napredka, nekoč velikega domžalskega trgovca, z zanosom je pripovedoval, kako so se širili, gradili nove poslovalnice po vaseh, se združevali, delavci so imeli vedno velike plače, pa je po osamosvojitvi vse klavrno propadlo. Pogovor je nanesel tudi na opravljanje dela družbenega pravobranilca. Kot predsednik Skupščine v Domžalah je deloval v izjemno prelomnih časih, ko se je vzpostavljal strankarski sistem in se je začela slovenska osamosvojitvena zgodba. Seveda je tudi Peter Primožič, kljub slabemu vidu, velik ljubitelj gora, ki ga je na številnih poteh in vzponih lahko dohitel le malokdo, kot je dejal, v hribih nikoli ni jedel, ker enostavno ni bil lačen, kasneje pa je kot predsednik Planinskega društva pomembno prispeval k obnovi in ureditvi Domžalskega doma na Mali planini. Spomnili so se tudi številnih domžalskih alpinističnih odprav in uspehov iz tistega obdobja, ko sta vrhove in smeri v najvišjih gorstvih sveta  osvajala Silvo Karo in Janez Jeglič.

Rodil se je 29. julija 1939 na robu današnje občine Domžale, na Prevaljah, v številčni kmečki družini. Osnovnošolske klopi je obiskoval v bližnjem Brdu pri Lukovici in je kot eden redkih kmečkih otrok iz teh krajev obiskoval gimnazijo v Kamniku. Po študiju prava se je kot mlad pravnik zaposlil na Občini Domžale, kjer je kot pravni referent in načelnik za družbene zadeve vztrajal deset let. Ves čas Primožičevega pravniškega delovanja je bil povezan z volilnimi opravili v občini, sprva kot tajnik občinske volilne komisije, v zadnjih desetletjih kot njen predsednik, vse do volitev 2010. Tudi iz tega obdobja so po besedah Petra Primožiča izkušnje le pozitivne, od dela z ljudmi v odborih, ki so opravljali svoje delo strokovno do priložnosti spoznati prav vse kraje v nekdanji občini, kjer so bila volišča, teh pa ni bilo malo. Pravniška znanja in izkušnje je udejanjal v uspešnem domžalskem Biroju 71, pa tudi v splošni in kadrovski službi takrat najuspešnejšega »trgovca« tega območja, v Napredku, od koder je leta 2001 odšel med upokojence.

Leta 1986 je bil Peter Primožič izvoljen za predsednika Skupščine občine Domžale. V pogovoru je z ponosom povedal, da je ta čas  bil zaznamovan z odličnim sodelovanjem z občankami in občani, s prepričanjem, da funkcionarji in delavci v upravi služijo prav njim. Tu hudomušno doda, da je delavcem na upravni enoti velikokrat dejal, da naj gredo med ljudi, če ne vejo, kje in kako živijo, pa če tudi s kolesom. To je bilo obdobje velikih dosežkov prav zaradi velike pripravljenosti vseh. Vse dejavnosti, vsi kraji in vse generacije so bile deležne napredka. Tako so  melioracije potekale na večini vodotokov, gradili so se dodatni nasipi, novo črpališče pitne vode, dodatni kilometri vodovodov, kanalizacija ter asfaltne ceste. V to obdobje sodijo tudi nov vrtec v Mengšu, prizidki k šolam Preserje, Dob, Rodica in h Srednji šoli v Domžalah. Gradil se je Center požarne varnosti, Dom športnih organizacij, Letno gledališče na Studencu, počitniški dom za otroke na Krku. V tistem času smo dobili najmodernejšo povečano poštno poslopje v Jugoslaviji s sodobno telefonsko centralo, v Domžale je pritekel plin. Izjemen razvoj v obdobju njegovega predsednikovanja je pripisati izjemnim okoliščinam, pripravljenosti podpreti dobre projekte s samoprispevkom, prostovoljnim delom, dodatnimi sredstvi podjetij, podjetnikov, obrtnikov, pripravljenosti stopiti skupaj in uresničiti z največjim soglasjem dogovorjene načrte.

Večina Domžalčanov pa Petra Primožiča pozna tudi kot predanega planinca, ki je Planinskemu društvu Domžale predsedoval štirinajst let. Tam sta z Borutom Peršoljo odlično sodelovala. Vodenje društva so zaznamovali uspehi pri delovanju  vseh planincev in alpinistov. Planinsko društvo je  postajalo vse bolj odprto za vse, ki imajo planine in gore radi, Peter Primožič je deloval izjemno povezovalno, naj si bo pri skupnih akcijah za izboljšanje materialnih – prostorskih pogojev, kot so bili ob gradnji Domžalskega doma na Veliki Planini, velikega plezališča v Hali komunalnega centra v Domžalah, ki so ga žal čez nekaj časa morali podreti zaradi košarkarjev, postavili pa so potem plezališče na Rodici. Veliko se je delalo na usposabljanju in vzgajanju strokovnih delavcev, vodnikov, markacistov, alpinističnih inštruktorjev, oživelo je delo z mladimi, v to obdobje segajo nekatere uspešne alpinistične odprave v Himalajo in Patagonijo in, ne nazadnje, bil je pobudnik izjemno priljubljenega in množičnega že tradicionalnega srečanja planincev pri Domžalskem domu na Mali Planini, ki poteka vsako leto zadnjo avgustovsko nedeljo.

Avtor: Miro Pivar; Foto/video: Miro Pivar