Slovesna velikonočna vigilija v Domžalah

Velika sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Od vseh vigilij (bedenj) je ostala samo velikonočna na veliko soboto, ki so jo od vsega začetka praznovali najbolj slovesno. Obred se je v teku časov spreminjal. Zdaj velikonočna vigilija obsega slavje luči, bogato besedno bogoslužje, krstno bogoslužje ter evharistično bogoslužje. Celotno opravilo velikonočne vigilije se ne sme začeti pred začetkom noči, končati pa se mora pred zoro velikonočne nedelje. 

Velikonočni prazniki predstavljajo največji in najstarejši krščanski praznik. Veliki teden smo začeli na cvetno nedeljo, vrhunec velikega tedna pa je bilo velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija na veliko soboto, ki nas uvede v veliko noč. Postavljena je na začetek pomladnega cikla, ko se narava prebuja in simbolizira dan Jezusovega vstajenja in dan žrtvovanja za celotno človeštvo, s katerim je bil svet odrešen. Ker je dobro premagalo zlo, se življenje tako nadaljuje v večnosti. S tem dejanjem naj bi bil svet odrešen, saj se življenje ne konča s smrtjo, ampak se nadaljuje v večnosti, ko bo dobro premagalo zlo. Ker je ta trditev tako veličastna, je tudi praznovanje velike noči že od nekdaj slovesno in veličastno.

Velika sobota je bil dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu. Zgodaj zjutraj je pred cerkvijo zagorel velikonočni ogenj, ki je osvetlil Goričico. Velikonočni ogenj in vodo je ob krajši molitvi in priprošnjah blagoslovil domžalski župnik mag. Klemen Svetelj. Zatem so prisotni farani z lopaticami naložili oglje s plamenom, ga odnesli domov, kjer so gospodinje že čakale nanj, da so zakurile v peči in začele pripravljati velikonočne jedi, ki so jih popoldne odnesle k žegnu, ki je v Domžalah v popoldanskem času potekal vsako polno uro. Po zahodu sonca pa se je začela velikonočna vigilija, ki je uvod v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in obnovitev krstnih obljub.

Župnik mag. Klemen Svetelj je skupaj z duhovnim pomočnikom Andrejem Svetetom in ministranti pri velikonočnem blagoslovljenem ognju na Goričici prižgal svečo in kadilo, nato pa so v popolni temi vstopili v cerkev, kjer je župnik trikrat zapel »Kristusova luč«, zbrani pa smo odgovorili »Bogu hvala«. Ob prihodu na oltar so po treh berilih zagorele vse luči in tudi farani smo s simboličnim prižigom svojih sveč gledali v svetlobo. Oglasili so se zvonovi, pritrkovalci pa so izvabljali čudovite melodije iz cerkvenih zvonov ter naznanjali veselo ALELUJO.

Sveta maša je bila peta in nadvse slovesna. Bogatilo jo je prekrasno petje župnijskega Mešanega pevskega zbora župnije Domžale, kateremu so se pridružili zbrani v cerkvi. Zborovodja je tokrat bil Martin Kozjek, na orglah pa sta jih spremljala Anže in Janez Kozjek. Ob prižganih krstnih svečah, ki smo jih farani prinesli s seboj, smo obnovili krstne obljube.

Velika noč pa je najpomembnejši krščanski praznik. Letos jo obhajamo 9. aprila. Ta dan se namreč spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi v jutranjih urah poteka vstajenjska procesija z Najsvetejšim. Že od šeste ure zjutraj pa pritrkovalci izvabljajo iz zvonov čudovito glasbo, ki naznanja vstajenje Kristusa in vabi h procesiji, ki jo zaključimo z veličastno velikonočno vstajenjsko sveto mašo. S tem se je končal tudi 40-dnevni post.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar