Šesta nedelja med letom

Sveta maša je najodličnejši način srečanja z Jezusom. Pod podobo kruha in vina je navzoč med nami, podoživljamo zadnjo večerjo, pri obhajilu ga lahko prejmemo v svoje srce, prejmemo Njegov blagoslov. Verjamem, da svete maše ne moremo vedno enako močno doživeti, da nas ne nagovori vedno z enako močjo, a njeni učinki so vedno veliki. Za primerjavo: tudi kosilo nas ne “navduši” vedno enako (največkrat celo pozabimo, kaj smo jedli včeraj), vendar smo po kosilu siti in pripravljeni na naslednje izzive.

Na današnjo šesto nedeljo med letom, smo posneli jutranjo sveto mašo v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Domžalah. Mašo je daroval Andrej Svete, duhovni pomočnik v Župniji Domžale, bogoslužje pa je s petjem popestril Cerkveni mešani pevski zbor Župnije Domžale pod vodstvom zborovodkinje Ksenije Kozjek in organista Janeza Kozjeka.

V prvem berilu iz knjige preroka Jeremija (Jer 17,5-8) smo verniki slišali naslednje besede:

Blagor človeku, ki zaupa v Boga

Tako govorí Gospod: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Je kakor suh grm v pustinji; ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi.

Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku. Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.«

V druge berilu iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 15,12.16-20) pa smo verniki slišali naslednje besede:

Kristusovo vstajenje je temelj naše vere

Bratje in sestre, če se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako morejo nekateri izmed vas govoriti, ni vstajenja mrtvih? Če torej mrtvi ne morejo vstati, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.

Besede iz svetega evangelija po Luku dajo veliko misliti tudi v tem času, ko smo ljudje tako razdeljeni.

»Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Lk 6,23a)

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«

Ob koncu svete maše so pevke in pevci župnijskega zbora zapeli zborovodkinji Kseniji Kozjek za rojstni dan, ki ga je praznovala nekaj dni nazaj ter ji skupaj z organistom in možem Janezom Kozjekom ter duhovnim pomočnikom Andrejem Svetetom čestitali za osebni praznik.

God svete Kristine

13. februarja goduje blažena Kristina Spoletska – vdova in tretjerednica. Rodila se je kot Avguština okoli leta 1435 v kraju Osteno, umrla pa je 13. februarja leta 1458 v Spoletu. Avguština se je poročila, vendar ji je mož kmalu umrl. Nato je živela z nekim vitezom. Živela je luksuzno in v visoki družbi. Smrt njenega sina pa ji je spremenila življenje. Leta 1455 je stopila v avguštinski tretji red in prevzela ime Kristina. Živela je selitveno življenje. Potovala je v Verono, Ferraro, Mirandol, Rim in leta 1457 v Asissi. Z neko gospo je nato odšla v Spoleto, kjer se je posvetila negi bolnikov. Ker se je zelo postila, je hitro obnemogla ter leta 1458 v Spoletu tudi umrla.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar