Roman Kos : Iz mojega arhiva
Pomemben del zgodovine mesta Domžale je slamnikarstvo in z njim povezane dejavnosti, imamo tudi grad Krumperk, ki ga žal nezadržno nažira zob časa, imamo Kulturni dom Franc Bernika, domžalsko cerkev, Univerzale, veliko ostankov mojstrov obrti izpred prve in druge svetovne vojne, žal tudi veliko zgradb, ki so izginile zaradi novogradenj, a se posamezniki, kot so Roman Kos, Matjaž Brojan, Igor Kuzmič, Milan Marinič in še marsikdo drug, lahko ponosno ponašajo s pomembno pridobitvijo, bogato ter izjemno zbirko predmetov iz življenja slamnikarjev, ki po novem počiva varno shranjena pod streho Slamnikarskega muzeja, kakor tudi z bogato zbirko fotografij iz časa, ko je v Domžalah še cvetela obrt, pa tudi življenje in zgradbe iz časov pred in po drugi svetovni vojni do današnjih dni.
Fotografske spomine na zgradbe mesta Domžal in na mojstre obrti, ki so močno pripomogla k razvoju našega mesta, ohranja tudi Roman Kos, strokovni sodelavec Slamnikarskega muzeja Domžale v svoji bogati fotografski zbirki. V »Srečanju pod slamniki« je v sredo, 28. februarja 2024 iz svojega bogatega fotografskega arhiva izbral in komentiral izbor 137-tih zanimivih fotografij, povezanih z Domžalami in slamnikarstvom ter jih v pogovoru, ki ga je vodila Cveta Zalokar, prikazal obiskovalcem srečanja.
Identiteto smo v Domžalah imeli in jo imamo – to je slamnikarstvo in z njo povezane obrti, lepe slamnikarske tovarne, zgradbe različnih mojstrov obrti na domžalskem in še bi se našlo. Precej teh zgradb so porušili in na njihovem mestu zgradili betonske bloke, a fotografije obrtnikov in zgradb mesta so ostale za nas in naše zanamce. V marsikaterem kraju si še malce izmišljujejo stvari, da lahko pozornost obrnejo nase, Domžale pa so res bile in so še bogate z zgradbami. Zanesenjaki, ki so in še zbirajo stare fotografije utripa mesta Domžale iz preteklosti, po mojem lovijo zadnje trenutke, da so uredili bogato zbirko fotografij, saj živi pričevalci žal odhajajo. Zato je izredno koristno, da so ti veliki zanesenjaki zbiranja fotografij in dogajanja v Domžalah in okolici ves bogati pisni in slikovni arhiv predstavili v številnih knjigah in brošurah, ki so izšle v zadnjih letih in da so ta najbolj prepoznaven in odločujoči del naše zgodovine, kar se razvoja kraja tiče, primerno predstavili tudi na srečanjih ob predstavitvah knjig. Precej knjig in brošur je bilo razstavljenih tudi ob predavanju Romana Kosa. Tako je gost večera Roman Kos slikovno predstavil tudi močno zavzemanje z Milanom Mariničem, takratnim direktorjem Kulturnega doma Franca Bernika, da so z skupnimi močni s člani Študijskega krožka Slamnikarstvo, v katerem so bili Ana Beno, Matjaž Brojan, mag. Tatjana Dolžan Eržen (mentorica), Urška Justin, Roman Kos, Joži Košak, Igor Kuzmič, Milan Marinič, Vilma Vrtačnik Merčun, Helena Rant, Saša Roškar, Katarina Rus Krušelj, Zora Torkar, Vera Vojska in Barbara Zupanc Oberwalder, postavili domžalsko slamnikarsko zbirko. V pogovoru smo na projekcijskem platnu videli prva prizadevanja in fotografije godbenega doma, ki je klavrno propadal, kako ga je zamakalo ter ves postopek obnove. Tako so obiskovalci po pogovoru Romana Kosa izvedeli, da je slamnikarski muzej že obstajal. Slamnikarsko muzejsko razstavo je namreč postavljal Kamniški muzej v sedemdesetih letih, najprej v gradu Krumperk. Gospodarjenje s prvo zbirko je bilo slabo in je propadala. Vmes so bile še vojna, nacionalizacija, zato se je zbirka selila po zakloniščih in depojih. Nekaj časa je bila celo tudi že v tej dvorani, v Godbenem domu, kjer je bilo nekdaj skladišče kulis in najdenih predmetov. Leta 1993 pa je Jamarsko društvo v Jamarskem domu ostanke tiste zbirke odprlo javnosti na ogled, kar je vsekakor pohvalno. Lahko se samo vprašamo, koliko bi sploh še ostalo od prvotne zbirke, če tega ne bi storili. Kljub vsemu so zanesenjaki za postavitev in ohranitev slamnikarstva na domžalskem bili mnenja, da Jamarski dom ni najbolj primeren prostor za zbirko, preveč je odmaknjen od centra Domžal, pa tudi vsebinska povezava je bila bolj ponesrečena kot ne. Slamnikarstvo si je vsekakor zaslužilo bolj reprezentančni prostor ter boljšo reprezentančno predstavitev. In to jim je uspelo z obnovo godbenega doma in odprtja Slamnikarskega muzeja.
V nadaljevanju je bilo prikazanih veliko starih fotografij, od domžalske cerkve, gradnje kulturnega doma Franca Bernika Domžale, grada Krumperk, prestavljanja spomenika NOB sredi Domžale, Arboretum Volčji potok in njihove takratne lastnike, in še in še o ljudeh in zgradbah na domžalskem, zato več v videu.
Avtor: Miro Pivar; Foto/video: Simona Pivar
