Praznovanje žegnanja v župniji Domžale

Prva nedelja v mesecu oktobru je za župnijo Domžale tako imenovana žegnanjska nedelja, ko se spominjamo posvetitve daritvenega oltarja oziroma celotne cerkve. Lahko bi rekli kot nekakšen rojstni dan cerkve. Za vsako cerkev je to velik praznik, v našem primeru pa kar za celo župnijo, saj imamo v naši župniji samo eno cerkev (nimamo podružnic). Temu primerno mora biti tudi praznovanje! Na žegnanjsko nedeljo so slovesne svete maše po nedeljskem razporedu, povabljeni pa so bili vse verniki, da se na ta dan zahvalimo Bogu za našo župnijsko cerkev in vse milosti, ki nam jih Bog naklanja na tem svetem kraju.

Enega izmed večjih praznikov župnije Domžale predstavlja obletnica posvetitve cerkve, tako imenovano farno žegnanje. V domžalski župniji se od leta 1978 praznuje žegnanje na rožnovensko nedeljo, oziroma prvo nedeljo v oktobru, kar naj bi sovpadalo z obletnico župnije in posvetitve oltarja. To je za župnijo vesel in prazničen dan. Sveto mašo ob 8. uri je daroval domžalski župnik mag. Klemen Svetelj. Da je bilo kar se da slavnostno, je poskrbel cerkveni mešani pevski zbor župnije Domžale pod vodstvom zborovodkinje Ksenije Kozjek, na orgle pa jih je spremljal Anže Kozjek.

Kot navajajo zgodovinski viri, na sredi domžalske ravnine stoji 8-10m visok griček – Goričica. Na njem se stiskajo farna cerkev Marijinega vnebovzetja, kapela Matere Božje, farno pokopališče, župnišče in veroučna šola. Goričica ima staro in bogato zgodovino. Na tem mestu so postavili cerkev najkasneje v srednjem veku. V 15. stoletju so jo obdali z obzidjem. V začetku 20. stoletja pa so Domžale postale samostojna fara. Kdaj je bila na Goričici zgrajena prva cerkev, podružnica mengeške župnije, doslej ni bilo natančno ugotovljeno, vsekakor pa izvira še iz srednjega veka, vsaj iz časa gotike. O tem pričata gotski kip Marije z Jezuščkom iz sredine 15. stoletja in ostanek šilastoločnega portala za spovednico pod korom. Prva omemba cerkve na Goričici (zw Goritschitsch) je iz leta 1526. Cerkev je orientirana v smeri vzhod-zahod. Njena enoladijska stavba se nadaljuje v nekoliko ožji obokan prezbiterij. Zahodne fasade se drži zvonik. Na vzhodni fasadi pa je mogočen kip Kristusa kralja. Pred povečavo konec 19. stoletja je bila preprosta enoladijska obokana stavba, s prezbiterijem kvadratne oblike in plitvo apsido. Glavni oltar je stal približno tam, kjer je sedaj v cerkvi prednji lestenec. Srednjeveška stavba je bila večkrat predelana. Sredi 19. stoletja je bil predelan in povišan zvonik. Dobil je tudi baročno streho. Konec 19. stoletja so cerkev podaljšali, ji prizidali stranski kapeli in dozidali tristrano zaključen prezbiterij. Leta 1938 so še podaljšali prezbiterij in ga pravokotno zaključili. S tem je cerkev dobila svojo sedanjo podobo. (Povzeto iz domžalske župnije).

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar