Praznik Kristusa, kralja vesoljstva

Z nedeljo Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva, zaključujemo cerkveno leto in počasi vstopamo v adventni čas. Nedeljsko jutranjo sveto mašo v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Domžalah je daroval Andrej Svete, duhovni pomočnik v Župniji Domžale, za prelepo praznično petje pa je poskrbel Cerkveni mešani pevski zbor Župnije Domžale pod vodstvom zborovodkinje Ksenije Kozjek ter organista Janeza Kozjeka.

Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino. Praznik Kristusa Kralja je uvedel papež Pij XI. za vso zahodno Cerkev v svetem letu 1925 in določil, naj se praznuje zadnjo nedeljo v oktobru. Navedel je tudi notranji razlog za njegov nastanek: “Za verski pouk ljudstva in za dviganje k veselju notranjega življenja imajo vsakoletni prazniki svetih skrivnosti mnogo več učinka kakor najgloblji bogoslovni dokazi.” Po reformi bogoslužnega koledarja drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je praznik prestavljen na zadnjo nedeljo bogoslužnega leta. “Zadnja nedelja med letom (zadnja navadna nedelja) je slovesni praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.”

V evangeljskem odlomku današnje nedelje (Jn 18,33b-37) se srečamo s trenutkom, ko Jezus stopi pred Pilata in ga ta vpraša: ‘Si ti judovski kralj?’ A Jezus mu razloži, da njegovo kraljestvo ni takšno, kot so zemeljska kraljestva, da je njihovo nasprotje. Njegov namen ni širjenje oblasti nad ljudmi, zato ne potrebuje vojske. Njegovo je kraljestvo resnice, o kateri poganska filozofija tistega časa še ni imela gotovosti. To je kraljestvo ljubezni in pravičnosti za vse, vse, kar je bilo Pilatu tuje.

Zadnja nedelja cerkvenega leta je slovesni praznik Kristusa, kralja vesoljstva. S to nedeljo in delavniku, ki ji sledi, v bogoslužju sklenemo bogoslužno leto. Evangelist Luka piše: “Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak je vanj pozvan”. (Lk 16,16) Cerkev oznanja torej Božje kraljestvo, ki ni od tega sveta, privzema pa si tudi podobo zemeljskih kraljestev. (Flp 2,7)

Kakor namreč zemeljska kraljestva delujejo s trojno prisotnostjo – zakonodajno, izvršno in sodno, tako tudi Božje kraljestvo deluje s podobno trojno prisotnostjo:

• zakonodajno ali učiteljsko, katere povzetek je obrazec veroizpovedi, krstnih obljub in šesterih resnic;
• izvršno ali pastirsko, katere povzetek so osmeri blagri;
• sodno ali posvečevalno, katere povzetek so desetere zapovedi.

“Tudi Božje kraljestvo si prizadeva za blaginjo ljudstva: za vrednote, za resnico, pravico, svetost, za kreposti, za vero, upanje in ljubezen; z naravnimi in nadnaravnimi pripomočki, s predano molitvijo, z dobrim delom, s svetim postom; z evangeljskimi sveti, s poslušnostjo, z uboštvom, s čistostjo; z različnimi svetimi obredi in posvetitvami in blagoslovi; z darovi in sadovi Svetega Duha. Bogato in lepo nabirko sadov z drevesa Božjega kraljestva nam ponuja hvalospev v čast Kristusu Kralju vesoljstva: »njegovo kraljestvo je kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti in miru in ljubezni.« Vsa kraljestva sveta so minljiva, ker slonijo na minljivih vrednotah. Jezusovo kraljestvo pa je neminljivo, ker ga je ustanovil On, ki je premagal smrt in vstal v Življenje, ki je neminljiv, ker je Bog in naš Gospod Njemu večna slava in hvala na veke vekov!” je v pridigi dejal Andrej Svete.

Pomen praznika Kristusa, kralja vesoljstva

Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve. Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh.

Blagoslovljeno nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva vam želimo!

Avtor: Miro Pivar; Foto, Video: Miro Pivar