Petja Muck Platno lastnega jaza
Kraljica preobleke oziroma po angleško drag queen je termin, ki se je z umetnostjo preoblačenja povezal šele ob koncu 19. stoletja. Najbolj pogosto jih ljudje zamenjujejo s transvestiti ali transseksualkami. Ljudje ne razumejo, da drag ni spolna identiteta, ampak umetnost, vrsta performansa. Pogost stereotip oziroma mit je tudi ta, da se z dragom ukvarjajo samo geji, kar ni res, saj se z dragom lahko ukvarja kdorkoli, veliko zelo uspešnih dragic je na primer prav trans žensk.
V Galeriji Domžale je v četrtek, 13. 2. 2025 potekalo odprtje razstave mlade umetnice Petje Muck, razstavo pa so naslovili »Platno lastnega jaza«. Pogovor z mlado umetnico je vodil akademski kipara Jurij Smole.
»Na začetku čudovitega in skrivnostnega praznika odganjanja zime gostimo prav posebno umetnost, umetnico in umetnike, ki v naš kulturni prostor vnašajo bogastvo vsebin z robov vizualnega, prepletenega z osnovnimi vprašanji tolerantnosti, svobode in nevezanosti; zlasti na preteklost in tradicijo likovnih umetnosti. Nekaj pa je tudi oddaljenih odmevov, povezanih s praznikom, ki zahtevajo menjavo naše podobe, pri najbolj zagretih tudi identitete,« je v uvodu dejal Jurij Smole. Tako nam mlada umetnica Petja Muck skozi klasičen medij pokaze ustvarjalnost drag umetnikov, ki v likovnosti izpostavljajo sebe kot prazno platno, ali bolje, kot nosilec podobe, ki bo nastala. Proces ustvarjanja ni zapleten, je pa tankočuten in na likovni način osebno osvobajajoč, izpoveden ter direktno poveden. Drag k skupnosti prispeva na več različnih načinov ter na več različnih ravneh. Prvo že, kot neka specifična, samostojna in samosvoja oblika umetnosti, ki vključuje celo paleto umetnosti od ličenja, šivanja, oblikovanja pričesk, nastopanja, plesa, petja, igre, komedije ali pa je z vsem naštetim z njimi neločljivo povezana. Drag tudi razbija spolne stereotipe, premika meje, kaj je moško in kaj žensko, meša moške in ženske atribute, jih postavlja v nove kontekste in jih estetizira.
Pogovoru z umetnico Petjo Muck in Jurijem Smoletom se je pridružilo tudi nekaj drag umetnikov in umetnic, ki so iz prve roke povedali svoje občutke ob ustvarjanju drag umetnosti. Drag se nanaša na umetniški performans, v katerem umetniki, običajno imenovani »kralji preobleke« ali »kraljice preobleke«, oblečejo kostume in se prelevijo v lik, ki je običajno povezan z moškim ali ženskim spolom. Gre za obliko gledališča in umetniškega izražanja, ki vključuje elemente komedije, drame, burleske, glasbe in plesa. Kraljica preobleke, angleško Drag Queen, je oseba, ki se obleče v ženski kostum in uprizarja ženski lik, kralj preobleke, angleško Drag King, pa je oseba, ki obleče moški kostum in uprizarja moški lik. Ustvarjalnost draga, kot je tej umetnosti ime, v svojem pristopu presega vse do sedaj znane menjave podobe in avtorja postavlja na neko drugo mesto: je osebna umetniška ustvarjalna izkušnja, ki v svojem alkimističnem postopku avtorja spremeni vsaj tako, kot klasičen umetnik spremeni medij, s katerim izraža svojo ustvarjalnost. Korenine te umetnosti segajo v antično gledališče, časovno bližje pa mogoče v vsakdan nam bližnjih Benetk in zlasti filma kot enega največjih in najmočnejših umetniških fenomenov sodobnega časa. Drag je resnično ena najstarejših umetniških praks, ki s poslikavo telesa služi menjavi podobe in identitete.
»Beleženje draga je Petja z velikim občutkom za detajle in poznavanjem te umetnosti zastavila podobno kot spremljevalci izjemno žive umetnosti v prvi polovici 20. stoletja. Mnogi so s svojimi deli postavili temelje velikim umetninam tistega časa. Man Ray, Veno Pilon, Brassaï in mnogi drugi, ki so na samostojni poti ali v kombinaciji s filmom, reportažo ali dokumentiranjem to postavili kot močno umetnost. Drag ni samo ali predvsem eksperimentiranje z lastnim videzom, je tudi klasično poseganje v fotografijo in kasneje v lastno podobo, kar se je v obdobjih likovne umetnosti redno dogajalo. Petja s svojo občutljivostjo predvsem vpliva na zgodbe s fotografij: ovekoveči srečo in osvetli kljubovanje preveč ustaljenim normam, ki to umetnost marsikje držijo na robu. Prav ta rob nas preizkuša v našem dojemanju drugačnosti, morda tudi smisla, predvsem pa tolerantnosti in empatije do drugih in drugačnih, saj tam pogosto biva umetnost,« je dejal Jurij Smole.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
