Osrednja občinska prireditev ob Dnevu državnosti v Dobu

Občina Domžale in Krajevna skupnost Dob sta pripravili osrednjo občinsko prireditev ob Dnevu državnosti v ponedeljek, 23. junija 2025 pri pomniku v parku pod Močilnikom v Dobu, nato pa v Letnem gledališču Dob. Slavnostni govornik je bil častni občan Matjaž Brojan, pozdravni nagovor pri pomniku pa je imel Marijan Smolnikar, predsednik Sveta KS Dob. Nastopili so pihalni kvintet Godbe Domžale, Domžalski komorni zbor, baletni par baletne šole Stevens, citrar Tomaž Plahutnik, gledališki igralec Zvone Hribar, Kulturno društvo Jožef Virk Dob in folklorna skupina Folklornega društva Groblje. Prireditev je povezovala Barbara Starbek Potočan.

Še pred slavnostno osrednjo občinsko prireditvijo pa so v Slamnikarskem parku slavnostno dvignili slovensko zastavo ob pomniku braniteljev slovenske samostojnosti v organizaciji Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Domžale. Tako v Domžalah kot v Dobu je sodelovala častna straža OZVVS Domžale, dviga zastave v Slamnikarskem parku v Domžalah in položitvi venca pred pomnikom v Dobu pa so bili prisotni tudi praporščaki OZVVS Domžale in policijskega veteranskega združenja Sever, županja Občine Domžale mag. Renata Kosec, člani obeh združenj veteranskih organizacij, svetniki in svetnice ter predsedniki Svetov krajevnih skupnosti. Obe prireditvi je s zaigrano himno sodeloval pihalni kvintet Godbe Domžale.

Po dvigu zastave je v Slamnikarskem parku pri pomniku braniteljev samostojnosti spregovoril predsednik Janez Gregorič, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, ki je orisal nekaj stvari okoli odvzema orožja JLA v času pred vojno za Slovenijo. »Bom spomnil na nekaj stvari, ki so se dogajale v letu 90–91. Se pravi, slišali ste še za podatke MSNZ, manevrska struktura narodne zaščite. To je v bistvu tajna organizacija, ki je bila osnovana v letu 90, na račun tega, da so lahko posamezniki nekako skrbeli za oborožitev teritorialne obrambe. 15. maja leta 90 je Zvezna oblast razorožila teritorialno obrambo v tem smislu, da je zaukazala vse orožje oddati v vojašnice. Veliko orožja je dejansko bilo oddanega, ni bilo pa vse oddano. Ostalo oborožitev pa smo pridobivali postopoma. Mi smo imeli včasih, se spomnite, tisti, ki ste bili v orožnih vajah, orožne vaje. Takrat smo dvigali orožje iz vojašnic, nazaj smo ga pa vrnili manj. Se pravi, ne bom rekel, da smo ga ukradli, ampak nazaj smo ga pobrali, ker vse to orožje je bilo last občin in delovnih organizacij. In to veliko, velik del tega orožja pa je bil tudi v Kočevski reki, ki je bila last Republike Slovenije. Tudi to je bil velik dogodek. Orožje z Kočevske reke se je vozilo v nočnem času v spremstvu policije, takrat milice. In to orožje je prišlo do posameznih štabov teritorialnih obrambe. Tam se je spet naprej razkladalo. Tipičen primer tak je pri nas, če je poznate, to je lokacija v naši občini. Pri Čehu, na Kolovcu. To je v občini krajevne skupnosti Radomlje, je pa naša občina. Tam smo mi imeli nekako ranžirni sistem. V nočnem času so orožje vozili do Čeha, se pravi to je zdaj kmečki turizem. Istočasno pa so že čakali kamioni, oziroma prevozna sredstva za naprej. To se je dogajalo v nočnem času in to je bil velik zalogaj. In to nam je pomagalo, da smo mi, ne samo v Domžalah, v Sloveniji, v tistem času oborožili 20 tisoč pripadnikov teritorialne obrambe, ki smo se je v letu 1991, ko je bil čas za to zoperstavljali. Vsi mi smo ponosni, da smo bili zraven. Bolj težko je to tistim, ki so padli, njihovim svojcem to razložiti. Je pa tudi res, da nas nekateri še vedno omalovažujejo, kajti vojna je trajala uradno deset dni. Ampak za nas ni trajala deset dni. Za nas je vojna trajala od 17. maja 1990, pa vse do odhoda zadnjega vojaka 25. oktobra, na dan Suverenosti, ko je zadnji vojak slovenske ljudske armade zapustil luko Koper in naše ozemlje. Tole zastavo, ki jo dvigamo, to je zastava Slovenije, nekateri bi jo radi zamenjali, pravijo, da ni najbolj idealna. Samo taka je in naša je. Isto kot je država. Taka, kot jo imamo, tako imamo. Imamo pa edino. Zdaj, nekdo, če mu bije srce za več držav, pač ni to to. Naša država je sicer demokratična, nismo z njo najbolj zadovoljni, mislili smo, da nam bo šlo malo bolje. Samo zgleda, da se še vedno učimo demokracije in določenih postopkov, ampak ker smo optimisti, vemo, da bo v bližnji prihodnosti nedvomno bolje, ker ti slabši gre težko.«

V Dobu pri pomniku v Parku pod Močilnikom pa je zbrane nagovoril Marijan Smolnikar, predsednik Sveta Krajevne skupnosti Dob, ki je med drugim dejal: »Ob današnjih srednjih občinskih slovesnosti, obeležitvi Dneva državnosti v naši sredini prav lepo pozdravljam županjo, občine Domžale, magistro Renato Kosec, podžupana Burta Ernestla, predsednika pokrajinskega združenja veteranov vojne za Slovenijo, Janeza Gregoriča, vsa združenja veterank in veteranov vojne za Slovenijo, predstavnika policijskega veteranskega društva Sever in vse prisotne praporščake. Med nami pozdravljam tudi vse častne občanke in občane, občine Domžale, na čelu z današnjim slavnostnim govornikom, častnim občanom Občine Domžale Matjažem Brojanom, občinske svetnice in svetnike, vse članice in člane sveta krajevne skupnosti ter vse vas drage občanke in občani, ki vam je mar za našo samostojno domovino Slovenijo in z današnjo prisotnostjo na slovesnosti tudi dokazujete Dobljanom in prebivalcem okoliških krajev, da tradicionalna slovesnost o pomniku državnosti tu na Dobu zares veliko pomeni, zato smo še posebej ponosni, da je tudi letošnja organizacija Osrednje občinske prireditve ob dnevu državnosti zaupana naših krajevnih skupnosti. Iskrena hvala občini Domžale za dosedanje zaupanje z željo po zglednem sodelovanju tudi vnaprej. Po vsej naši samostojni državi Slovenije 25. junija praznujemo Dan državnosti, ki je državni praznik ter dela prost dan. Spominja nas na rojstni dan naše domovine, ki ga je tega dne pred 34 leti slovesno razglasila kot svojo neodvisnost iz bivše skupne države Jugoslavije, katere del je bila in čeprav nas do tega datuma ločita še dva dneva, niti najmanj ne dvomim, da bo takrat kakorkoli drugače. Zato si drznem čestitati vnaprej, vse najboljše naša mlada država Slovenija. V zaključku v imenu Sveta krajevne skupnosti DOB in v svojem imenu prav tako čestitam vsem državljankam in državljanom naše prelepe domovine z željo, da jo ohranimo lepo in urejeno tudi našim zanamcem.«

Po nagovoru so pri pomniku venec položili mag. Renata Kosec, županja Občine Domžale, Janez Gregorič, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo ter Borut Ernestl, podžupan Občine Domžale. Zatem so se vsi podali na prireditev ob osrednji občinski proslavi v Letno gledališče Dob.

V uvodu je slavnostni govorec, častni občan Občine Domžale Matjaž Brojan spregovoril kar nekaj besed: »Spoštovani državljani, spoštovane državljanke, dragi Slovenci, drage Slovenke, v danem zgodovinskem spominu Evrope se je zgodil čas ustoličevanja slovenskih vojvod na Gosposveskem polju v obdobju na znamenitem knežjem kamnu in vojvodskem prestolu. Obdobja so se zgodila, dogajala v slovenskem jeziku od sedmega stoletja naprej. Takrat je zraslo slovensko samozavedanje, takrat je plemenski knez začenjal naše pradavno ozemlje Karantanijo, prvo slovensko samostojno državno pratvorbo. To se je dogajalo v še danes aktualni želji vstati in obstati v tedaj, še posebej poudarjenem hotenju davnih prednikov, da bi živeli in nadaljevali svoj rod. Zmogli so ga živeti le do leta 743, ko je etnična skupnost, zbrana okrog Sama, upala in še živela v upanju, da bo obstala in preživela na svojem. Pa ni. Kljub svojemu jeziku, kulturi, kljub svojim bogovom, običajem, že vzpostavljenim vrednotam in veri, so Franki z agresijo uničili in podjarmili vse čudovite narodove ambicije. Padli smo v Nemško državno vojvodino Franko za dolgo časa, za več stoletij. Le spomin, ki ga ni moč ugasniti, je ostal na prvo domovino. Celo barbarski izobčenci, topografi, krajepisi, nam stoletja priznavajo, da spomini, krajevna imena območja, gora, dolin in potokov z nenavadno zvočnostjo sedanjih nemških poizvedovanj, pripovedujejo zelo zgovorno svojo zvočnostjo, vokalizmi in ostalim, kako zelo so podobna današnji slovenščini. Kar nekaj jih je reklo na Nemškem »zaboga«, pa tako slovensko zveneča imena, skoraj na meji med Avstrijo in Nemčijo so. To pomeni, do kam so segala tedanja etnična območja Slovencev. Tedaj se je z Franki začelo na vzhodni strani Evropskega gorstva Alpe, začelo ropanje, prisvajanje našega etničnega do današnjih dni, tako zelo zmanjšanega nacionalnega ozemlja. Odzvete so nam bile doline Rezija ter Terska dolina, ker še danes neredko govorijo čudno slovenščino. Dolini, ki sta segali tja do Švice. V zgodovini smo leta 1920 s plebiscitom izgubili, ne boste verjeli, kar štiri tisoč vasi vse tja gor do severne Avstrije. Madžari še danes s svojimi zemljevidi kažejo na naše kraje, kot da so njihovi iz bližnje preteklosti. Naj se spomnimo o kraji Hriba nad Sečovljami, ki je zdaj že Hrvaški. Obstajajo pa še vedno želje, da bi bilo tudi Sečoveljsko letališče Hrvaško. Naj ob tem ne pozabim Julijske krajine na skrajnem zahodu, ne pozabim Vidma in Ogleja, tako da še en praznik državnosti, ki se nam je k sreči še zgodil, praznujemo v zmanjšani razsežnosti te male naše domovinice.

Pa slovenska zavest tudi z izgonom Slovenca pod Franki ni izginila. Zapisala se je v prvem zapisu izpod gosjih peres treh patrov od Vrbskem jezeru na Koroškem, v Brižinskih spomenikih, ki so nastali na prelomu iz prvega v drugo tisočletje. Bili so in so še danes dokaz kulture našega že tedaj živega jezika, etničnega samozavedanja, našega narodnega ponosa naroda, ki je bil še brez lastne države, a v vsem krčevite volje, da Slovenci obstanemo in da nekoč vendarle dobimo svojo državo. V 16. stoletju, 550 let pozneje, od Brižinskih spomenikov, nas je Primož Trubar prvi nagovoril z »moji ljubi Slovenci«. Jovan Vesel Koseški, tu iz bližnjih Kosez, pa je našo malo državico leta 1848, ob prihodu cesarja Ferdinanda, prvi poimenoval Slovenijo, da so želeli doživeti svojo slovensko domovino. Povezano tudi v 19. stoletju, so naši predniki tedaj bili seznanjeni in z željo, da bi bili povezani v eno skupno tvorbo s programom Zedinjena Slovenija Matije Majer Zilskega, nacionalno ozaveščenega koroškega Slovenca. Program tedaj ni uspel, tako smo kmalu po prvi svetovni vojni iz avstro-ogrske popolne prevlade brez svoje države končali v rokah drugega hegemona. Ob neukrotljivem duhu smo, hvala Bogu, preprečili tako imenovani miting resnice v Ljubljani, pozneje pa v oboroženem uporu dokazali svojo premočrtnost, da bi vendar dosegli samostojno državo. Dosegli smo jo, zatrli hegemonske želje po prevladi tujejezičnega naroda. S tem pa smo ohranili jezik, svojo kulturo, vrednote, ki nam nekaj pomenijo in duhovno bogatijo, ki so nam jo pustili velikani duha, Prešeren, Gregorčič, Cankar in drugi. V taki duhovni opori se je v letu 1991 zgodilo tisočletno želeno dejanje. Postali smo država, to nam je zdaj, to nam je takrat povedal predsednik tedanjega parlamenta, dr. France Bučar. Postali smo gospodar na svojem, v svoji državi. Da smo to dosegli, ni rezultat posameznikov. To je bila želja vseh Slovencev, izražena v neverjetnem odstotku ljudi, ki so si svojo državo želeli. Kar je do državnosti, samostojnosti, doslej zagotovo največje dejanje Slovencev in za vse čase v našo zgodovino umeščeno, to je najbolj pomembno dejanje. Zato je treba to dejanje spoštovati, spoštovati spomine na to v Muzeju osamosvojitve ter poveličevati ta dosežek, ki ga še ni doživela do danes nobena generacija Slovencev. Zanikanja vrednosti in izjemnosti dosežka si žal privoščijo nekateri z drugimi vrednotami v sebi. Ali v nas ni več žara, strasti, veselja, vzhičenosti, kaj smo zmogli doseči?

Izražam svojo veliko ljubezen do domovine, le zakaj je nekomu to sram povedati, da te ljubimo, Slovenija. Ob koncu naj med nami živi ta ljubezen. Jaz sem Slovenec, slovenske matere sin, ponosen potomec prednikov, ki so v delu in slovenskem ponosu živeli pred mano. Spoštujem vse, ki so se v drugi svetovni vojni borili za domovino in svobodo in gojili duha upora in dosego svobode. Ne svobode za stranko, ampak za svobodo, kot se gre. Naj živi slovenski rod pod Triglavom, v zeleni deželi pod planinami, ob morju in domovini, ki, tako pravi Cankar, ki jo je Kranjcem dal Bog, v deželi, kjer imamo najčudovitejši od vseh jezikov, kjer vodo še lahko pijemo iz pipe, z izročili, prazniki, našimi kozolci in drugo čudovito dediščino, ki jo še imamo. Dajmo, ohranjajmo jo. Tu, v tem raju živimo, ne da bi se tega vsi zavedali. Ob koncu naj med nami živi misel, da je dobro biti dober med ljudmi, ki nas vodi misel Zdravljice, to, posebej to. Na misel mi prihajajo verzi, ki jih je napisal pesnik Oton Župančič. To je misel na njo, na domovino, na našo, zlato vezenino, kot jo je on poimenoval: »Vsa razkosana, v prah poteptana, čudežna si vezenina. Na skrivaj jo poberem, jo s solzami operem, skrbno jo zvijem, si jo v nedra skrijem, ob njej se grejem, se jočem in se smejem, jo božam in tešim, da v bodočnost jo rešim. Moja domovina, ti moja ljuba domovina, edina moja, rad te imam.«

Po govoru častnega občana Matjaža Brojana je sledil še kulturni program.

Čestitamo ob jutrišnjem dnevu, dnevu državnosti.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar, Rok Majhenič