Nedelja Jezusovega krsta

S tridesetim letom, po judovskem izročilu, Jezus sme stopiti v javnost. Ob današnjem spominu na njegov krst bi lahko rekli, da v navzočnosti Sv. Duha predstavi človeštvu svoja poverilna pisma (akreditive); potrdil jih je Oče, njihovo verodostojnost potrjuje pečat Svetega Duha. Po tridesetih letih skritega življenja se začenja dejavni triletni del odrešenjskega poslanstva, ko se Jezus dokaže ne le kot učitelj, ampak še bistveno več, kot tisti, ki je smel o sebi zatrditi: jaz sem življenje in vstajenje. Današnja Beseda poudarja, da Jezus prihaja med nas s svojim odrešenjskim poslanstvom ne kot vladar ali sodnik, ampak kot služabnik v skrajni ponižnosti in krotkosti. Kot je dejal Janez Krstnik: »…pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala: on vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.«

V nedeljo, 9. januarja 2022 obhajamo nedeljo Jezusovega krsta. V božičnem času smo zrli otroka Jezusa v revni betlehemski votlini. Zanj sta ljubeče skrbela Marija in Jožef. Vsakega otroka, ki se rodi, Bog zaupa njegovim staršem. Tako sta nam prikazala, kako pomembna je družina, zibelka življenja in ljubezni, utemeljena na svetem zakonu. Betlehemski hlevček, v kateri se je rodil Jezus in je živela sveta Družina, je zgled in šola preprostosti, potrpežljivosti in soglasja za vse krščanske družine.

Na nedeljo Jezusovega krsta smo ob osmi uri zjutraj v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Domžalah posneli sveto mašo, ki jo je daroval Andrej Svete, duhovni pomočnik v župniji Domžale. Pri sveti maši je prepeval Cerkveni mešani pevski zbor župnije Domžale pod vodstvom zborovodkinje Ksenije Kozjek, na orglah pa jih je spremljal organist Janez Kozjek.

Pred nami je še podoba praznika Treh kraljev: modrim se ni predstavil v kraljevskem sijaju, ampak v krogu skromne in siromašne družine. Dejstvo, da hoče prejeti krst pokore, on, ki je brez greha, kaže njegovo voljo: biti kot drugi, biti solidaren s človekom, ki ga bremeni krivda. Ni prišel, da bi človeku pretil, ampak da bi pomagal: da odpre slepe oči, ki naj uvidijo pogubnost nespoštovanja človeka in njegovega okolja ter lenobne brezbrižnosti, da pripelje iz ječe tiste, ki sedijo v temi sebičnosti in samoljubja; ni prišel, da bi jemal pogum, ampak da bi opogumljal: tlečega stenja ne bo ugasil, ne bo se zgražal nad človekom, ki pade v greh, ampak bo rahločutno skušal razžariti v ogenj tudi zgolj iskrico dobrega, ki je v slehernem človeku, saj ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo. Janez Krstnik je želel ljudi pripraviti na prihod Mesija. Spoznal je svoje poslanstvo in ga je v polnosti tudi uresničil. Do konca. Saj je za Boga daroval svoje življenje.

Ob Jezusovem krstu se je odprlo nebo. Oče je rekel Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin.« Tudi pri našem krstu nebeški Oče izreka te besede. S krstom nas Bog sprejme v svojo družino, v občestvo Svete Trojice. Zato krst podeljujemo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To je velika resničnost. V tem zakramentu se krščenec ponovno rodi kot otrok Boga. Otrok človeških staršev postane otrok živega Boga. Tako smo farani pri sveti maši spet ponovili krstne zaobljube, duhovnik Andrej Svete pa je vse blagoslovil z blagoslovljeno vodo. S krstom se je Jezus pripravil na delovanje med ljudmi. Na čase, ko bo oznanjal in približal Očeta vsem. Na čase, ko bodo pri njem tudi s provokacijami iskali odgovore. Na čase, ko bo imel srce odprto tudi za grešnike, nemočne, otroke, drugačne. Med svojim javnim delovanjem je nemalokrat uporabil prilike iz življenja, ki so jih vsi razumeli. Samo, da jim je lahko govoril o Očetu. Tudi mi smo bili krščeni. Sprejeti med kristjane, torej pripravljeni za naše javno delovanje in pričevanje za Boga Najvišjega. Ali znamo sodelovati s svetim Duhom v moči zakramenta svetega krsta?

Ob krstu, preden se pokaže mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom, ga imamo pred seboj kot utelešeno podobo Božjega usmiljenja in ljudomilosti. Naj se nas dotakne prerokova beseda: tlečega stenja ne bo ugasil: če ga hočemo sprejeti, bo tudi nas spodbujal in opogumljal na naši poti. Janez Krstnik, h kateremu so prihajale množice, o čemer je evangelist lahko zapisal, da je vse ljudstvo prejemalo krst, je imel mogočno priložnost, da ne samo pripravlja Gospodov prihod, ampak vsaj nekaj učencem tudi neposredno predstavi Odrešenika, jih usmeri nanj, da postanejo njegovi učenci: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim, videl sem in pričujem, da je to božji Sin.«

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar