Na žegnanjsko nedeljo v župniji Jarše potekala zahvalna maša biseromašnika Štefana Babiča

Praznovanje župnijskega žegnanja ali žegnanjska nedelja v župniji Jarše je letos potekalo v nedeljo, 11. julija, ko so obhajali slovesnost župnijskih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata, ki godujeta 12. julija. Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961, torej natanko petsto let, prva zavetnika ljubljanske škofije, od tedaj dalje pa sta njena druga patrona.

Sveto mašo v cerkvi Svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah je v nedeljo, 11. julija 2021, ob somaševanju jarškega župnika Matjaža Križnarja in diakona Janeza Pavla Šuštarja daroval biseromašnik Štefan Babič, duhovni pomočnik v mengeški cerkvi svetega Mihaela. Pri sveti maši je sodeloval Mešani pevski zbor župnije Jarše pod vodstvom zborovodkinje Katarine Pirnat, na orglah pa jih je spremljal Peter Pogačar. Že pred mašo pa so pritrkovalci s pritrkavanjem na zvonove grobeljske cerkve vabili farane k sveti maši.

Pri sveti maši so tako kot pretekla leta, sodelovali tudi gasilci PGD Jarše – Rodica in narodne noše Turističnega društva Jarše –Rodica. Je pa bilo letošnje župnijsko žegnanje posebno, saj je bil med njimi prvi župnik in ustanovitelj župnije Jarše, biseromašnik g. Štefan Babič, ki je daroval zahvalno mašo za 60 let mašništva. Med sveto mašo je biseromašnik Štefan Babič blagoslovil kipce zavetnika gasilcev svetega Florjana, ki ga je za 70 let prejel Edo Juhant, za 80 let Marjan Kepec in Helena Golob. Po končani maši so se biseromašniku zahvalili v imenu župnije in krajevne skupnost Jarše Rodica. Po obeh sv. mašah pa je sledilo druženje ob »bobu«, Ivankinih krofih.

Štefan Babič, biseromašnik se je rodil 8. avgusta 1935 v Orehovljah, župnija Predoslje. Bil je osmi otrok v družini, danes je živih še pet. Vera je bila temelj njegove družine. Vsak dan so molili rožni venec in, če je bilo mogoče, šli k maši. Maša ob nedeljah je bila samoumevna. V pridigi je biseromašnik Štefan Babič povedal veliko stvari o svojem življenju. Kako so po vojni pobirali bombe in naboje, puške ter drugo orožje, saj ga je bilo polno na vsakem koraku. Tako je že takoj po vojni izgubil eno oko ob eksploziji. Ko mu je leta 1949 umrl brat, s katerim je bil najbolj povezan, mu je teta rekla: »Ti bi bil duhovnik, Jože pa bi ostal doma.«

Gimnazijo je obiskoval v Kranju. Maturiral je leta 1956. »Moj Gospod in moj Bog«, je bilo njegovo novomašno geslo, ki ga vse svoje poslanstvo v resnici živi ves čas. Svojo duhovniško pot je kot duhovni pomočnik pričel v Borovnici. Tu je vpeljal mladinski verouk. Kot kaplan je bil pri dobrem, vendar negospodarnem župniku v Črnomlju. Tu je obnovil župnišče in mežnarijo. Nato je odšel za župnika v Mengeš. Poleg tega, da je zelo poživil versko življenje, kar sedem novih maš je bilo v tem času (trinajst fantov je pripeljal do oltarja in dve dekleti k redovnicam), je ustanovil še dve župniji: v Trzinu leta 1974 in Jaršah leta 1975. Jarška cerkev v Grobljah je bila nacionalizirana, hiša, ki je bila kupljena za novo župnijo, pa štirikrat razlaščena. Leta 1978 so jo dali v souporabo župniji. Nadškof Jožef Pogačnik je ob tem dejal: »To je doslej največja zmaga ljubljanske nadškofije.« Od leta 1973 do leta 1987 je bil tudi dekan dekanije Domžale – Moravče. Za župnika v Lesce je prišel leta 1982. V Lescah so ga pričakali dolgovi. Obnovil je zunanjščino in notranjščino cerkve. Iz razpadajočega stanja jo je spremenil v eno najlepših Marijinih baročnih cerkva na Slovenskem, prav tako je dvignil v višine versko življenje. Med prvimi na Slovenskem je pričel z zbiranjem odvečnih oblačil in obutve. Dolgo let je sam uspešno učil verouk in vodil z njim povezane dejavnosti. Iz ljubezni do otrok, je zrasla skupina pritrkovalcev, nikoli ni manjkalo ministrantov, iz župnije je izšel tudi nov duhovnik. Kazal je pot do knjig in vernike navduševal za branje cerkvenega tiska. Krajevna skupnost je ob podelitvi priznanja za dolgoletno delo leta 2007 o njem zapisala: »Gospod Babič je izrazit zgodovinar, domoljub, človekoljub, dober gospodar, tenkočuten do pomoči potrebnih, spodbujevalec domačih umetnikov, dober duhovni oče našim vernikom, poznavalec kulturne dediščine.« Po devetindvajsetih letih vsestranskega in izjemnega dela v leški župniji, je za svoje delo prejel tudi občinsko priznanje. S petimi duhovniki, ki so bili posvečeni leta 1961, je vseskozi tesno povezan: vsa ta leta skupaj hodijo na dopust, romanja, opravlja duhovne vaje. Njegovo notranje bogastvo je skrito v preprostosti osebnosti, v odločnosti izpeljati začrtano, v pripravljenosti najti primeren odgovor v vsaki stiski. O vernikih rad reče, da so najlepši okras Cerkve. Danes je gospod Štefan duhovni pomočnik v župniji Mengeš.

Cerkev v Grobljah se uvršča med naše najimenitnejše spomenike baročne umetnosti in je bila leta 1966 razglašena za Muzej Jelovškove umnosti. K božjepotni cerkvi vas vodi stoletni lipov drevored. Začetki cerkve segajo v leto 1526, ko se na tem mestu omenja cerkev oglejskih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata. Največji pečat je cerkvi s prizori iz življenja glavnih zavetnikov, a tudi sv. Notburge, sv. Izidorja, sv. Marjete, sv. Andreja in drugih svetnikov, dal Franc Jelovšek, ki sodi med naše najboljše baročne slikarje. Stropne poslikave iz leta 1761 so njegovo zadnje pomembnejše delo. V srednjem veku je bilo to območje del obsežne pražupnije svetega Mihaela v Mengšu, kjer so bili odkriti slovanski grobovi iz 9. in 10. stoletja.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar