Na adventnem venčku smo prižgali tretjo svečo – nedelja gaudete

Na adventnem venčku smo danes, na tretjo adventno nedeljo, prižgali 3. svečo, svečo odrešenja in veselja. Zato je tudi tretja svečka na adventnem venčku nekoliko svetlejše barve – roza. S tretjo adventno nedeljo pride v ospredje priprava na vesel dogodek, bogoslužno obhajanje spomina Odrešenikovega rojstva. Tretja adventna nedelja je imenovana tudi nedelja veselja – “gaudete”. Veselje nad tem, ker Gospod prihaja, da nas napolni z mirom in novimi močmi.

Na tretjo adventno nedeljo, 11. decembra 2022, smo v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Domžalah posneli jutranjo sveto mašo, ki jo je daroval  Andrej Svete, duhovni pomočnik v župniji Domžale. S pesmijo pa so nedeljo veselja oznanjali pevci in pevke Mešanega cerkvenega pevskega zbora župnije Domžale pod vodstvom zborovodkinje Ksenje Kozjek in organista Janeza Kozjeka.

Veselimo se v Gospodu, kajti On prihaja. To je nedelja veselja in res se lahko veselimo kot se je razveselil Janez Krstnik, ki je že v materinem telesu poskočil od veselja ob Marijinem pozdravu, ko je prišla pomagat teti Elizabeti. Izaijeva prerokba, ki jo je potrdil Jezus v odgovoru Janezu, ko je bil zaprt, daje obljubo naše duhovne in telesne ozdravitve tistim, ki se ne spotaknejo nad njim. Morda se kdo vpraša, kako se lahko veselimo ob tolikem trpljenju po vsem svetu. Odgovor je v prerokovih besedah: »Pogum, ne bojte se! Glej svojega Boga. Prišel je, da te reši«. On je vsemogočen, z njim puščava cveti, tolažba in veselje prevzamejo zbegana srca; hromi, slepi in nemi ozdravljajo. Ob tem se obrnimo na Devico Marijo s prošnjo, naj nam pomaga v srcu narediti prostor Njemu, ki je že prišel in želi znova priti, nas ozdraviti naših bolezni ter nam podariti svoje veselje.

Danes v Evangeliju: Janez Krstnik sprašuje o Kristusu – Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 11,2-11)
Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

Na tretjo adventno nedeljo nas bogoslužje vabi k duhovnemu veselju in sicer z znamenitim odpevom iz spodbude apostola Pavla: »Veselite se v Gospodu zmeraj … Gospod je blizu«. To ni neko površinsko ali čustveno veselje, h kateri nas vabi apostol, niti ne tisto posvetno ali potrošniško, marveč gre za pristno veselje, za katero smo poklicani, da odkrijemo njen okus, okus resničnega veselja. To veselje se dotika notranjosti našega bistva, medtem ko pričakujemo Njega, ki je že prišel in prinesel zveličanje na svet, obljubljenega Mesija, rojenega v Betlehemu iz Device Marije. Besedno bogoslužje nam ponuja primeren kontekst, da bi razumeli in živeli to veselje. Zdaj je čas, da stopiš naprej in oznaniš adventno misel svojim prijateljem, kajti Gospodov prihod je blizu. Čas pričakovanja je čas potrpežljivosti in modrosti. Iščoče in čakajoče srce je odprto. Bodimo močni in nikar se ne bojmo, saj smo ljudje adventa. Adventni človek je človek velike ljubezni in še večjega upanja. In v njegovi sredi se poraja največja skrivnost- skrivnost življenja. Zdaj je čas, ki se ne bo ponovil. Je čas velikih dejanj in čas, ko se človek zazre sam vase, utrdi srce v svoji veri in pogleda naprej radosten, da že vidi jasli in malo dete, ki se v njih rojeva. Radujmo se in veselimo, odprimo naša srca, kajti Gospodov prihod je blizu in prihaja k nam v naše revne štalce in prinaša sporočilo preproste in brezpogojne ljubezni.

Vabljeni, da se po svetih mašah ustavite tudi zunaj na skodelici čaja ali kavice, pa tudi osemdeset trojanskih krofov bo potrebno pojesti. Krofe je namreč za praznik Marije brezmadežne doniralo gostišče s tradicijo iz Trojan. Ni naključje, da so si naziv “Gostišče s tradicijo” izbrali za svoj slogan. Gostišče na Trojanah je namreč eno izmed tistih slovenskih gostišč, ki so nastala iz dobre stare gostilne in ki so njena izročila in tradicijo ohranila vse do današnjih dni. Gostišču se zahvaljujemo za sladko presenečenje in hvala tudi Maji Žajdela in Simoni Pivar, da sta do osme ure dostavili še tople krofe pred paviljon na ploščadi pred cerkvijo.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar