Dan upora proti okupatorju v Domžalah

Med korono se ni bilo mogoče družiti v Žejah, zato smo se takrat v KO ZB Simona Jenka, Slavka Šlandra in Venclja Perka dogovorili, da bomo ob obeh osrednjih spomenikih v Domžalah pripravili skromno slovesnost in položili vence. Pomembno se nam je zdelo, da to tradicijo ohranimo in počastimo vse padle, ki so se kadarkoli borili za svobodno in samostojno Slovenijo. Pomembno je, da  vedno znova osvetlimo zgodovinska dejstva in jih posredujemo mlajšim generacijam, saj si ne morejo predstavljati teže okupacije, raznarodovanja in žrtev, ki so izgubile življenje tudi kot talci, v taboriščih, na prisilnem delu. Zato smo zapisali, povedali in položili vence k obema spomenikoma:

Danes praznujemo Dan upora proti okupatorju, včasih smo ga imenovali dan OF…Vsi vemo, kako je bila ustanovljena in da so pri tem zgodovinskem dejanju sodelovali komunisti, sokoli, krščanski socialisti in kulturni delavci:  Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar – pri njem so se namreč zbrali vsi ustanovni člani. Franc Šturm je v sezoni 1939/1940  študiral dirigiranje in operno režijo v Parizu, na École César Franck. Po nemški okupaciji Pariza 1940 – torej mu je bilo popolnoma jasno, kaj pomeni okupacija –  se je vrnil in v Ljubljano, nadaljeval študij dirigiranja pri Danilu Švari, hkrati pa je bil glasbeni sodelavec v dramskem gledališču. Ves čas je podpiral OF, avgusta 1943 pa je odšel v partizane in novembra istega leta padel v Iškem Vintgarju. Velika večina kulturnikov je podprla upor proti okupatorju. Slovenski poročevalec je bil med številnimi ilegalnimi tiski osrednje glasilo Osvobodilne fronte. V njem je že 6. septembra 1941 izšla prva, takrat nepodpisana slovenska odporniška pesem. Oton Župančič je zapisal: 

Veš, poet, svoj dolg

Veš, poet, svoj dolg!
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet,
pesem za današnjo rabo;
vsi jo bomo povzeli za tabo.

Vem, o vem svoj dolg,
v prsih tu me žge;
naj se mi grlo odpre,
bom zavijal ko volk,
na vseh štirih bom stal vrh planine,
škripal in hlipal med pečine.

Vrh Možaklje bom stal,
pesem svojo rjul,
Blegaš jo bo čul,
Krim odmev bo dal;
v vse vetrove jo bom tresel,
eden jo bo na Pohorje nesel.

Gozd in gora poj,
silen ženimo hrup;
boga gmajna, le vkup
le vkup, le vkup z menoj,
staro pravdo v mrak tulimo,
da se pretúlimo skozi to zimo.

Še bo kdaj pomlad,
še bo napočil zor;
tákrat volčji zbor
pojde lovce klat:
plani čez Savo, plavaj čez Dravo
zob za zob in glavo za glavo!

Najhujši trn v peti so bili italijanskim oblastnikom književniki. Prav oni so se zavedali, da je ogrožen narodni obstoj, saj so nas, Slovence, okupatorji imeli za manjvredno raso in barbare. Velika večina književnikov se je pridružila kulturnemu molku, ki ga je oklicala Osvobodilna fronta. Zato pa so objavljali v ilegalnem tisku. Okupatorji so se najbolj bali resnice, ki jo je izražala ilegalna tiskana beseda. Več kot trideset slovenskih kulturnih delavcev, mož in žena, je z življenjem plačalo svoje prepričanje in ljubezen do domovine. Padli so kot partizani, kot talci ali pa shirali v taboriščih smrti. V fašistične kremplje je padel partizan in pesnik Ivan Rob, rojak s Primorskega. Preden so ga ustrelili, jim je v Dantejevem jeziku pogumno in prezirljivo povedal: »Kdor umre za domovino, je živel dovolj!« Pri znanem slikarju, grafiku in karikaturistu Hinku Smrekarju so ob raciji našli Slovenski poročevalec. To je bil zanje zločin in smrtni greh. Odpeljali so ga naravnost v Gramozno jamo in ga ustrelili.

Večina prebivalcev je sprejemala in izvajala navodila OF. Čeprav je delovala v popolni ilegali, je OF vsaj prvo leto v Ljubljani predstavljala nekakšno državo v državi. Vsemu terorju navkljub so se Slovenci množično vključevali v partizanske enote in na vse načine podpirali upor, tudi s pesmijo na ustih. Znani in neznani so ustvarjali tudi v zaporih in  taboriščih, pa čeprav so včasih svoje ustvarjene pesmi praskali v steno…

Slovenci smo se v glavnem osvobodili sami, si tako izbojevali in začrtali meje države, posebej tudi na Primorskem, da se je Slovenija glede na vse že po drugi vojni podpisane pogodbe lahko leta 1991 osamosvojila. Po vojni so naši starši, vsi zmagovalci, pa tudi poraženci rekli:  »Nikoli več!« 

In vendar spet in spet živimo v strahu pred vojno, nekateri narodi pa jo doživljajo ves ta čas, že skoraj osemdeset let: bili so osvobodilne vojne izpod kolonializma, branili Vietnam, bežali pred državnimi udari v južnoameriških državah, trpeli v Afganistanu, Iraku, Čečeniji…Zdaj v vojni spet dneve in noči trepetajo ženske in otroci v Ukrajini. V Palestini pa, kot kaže, nimajo več pravice do obstoja…treba jih je izbrisati. In mi vsi molčimo. Srečko Kosovel je že pred sto leti vzkliknil:

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!

Zlati stolpovi zapadne Evrope,

Kupole bele – (vse je ekstaza!) –

Vse tone v žgočem, rdečem morju;

sonce zahaja in v njem se opaja

tisočkrat mrtvi evropski človek.

– Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –

 Kaj nam torej lahko vrne upanje?!  Mira Lapidot in Tamar Margalit, izraelski kustosinji paviljona na 60. beneškem umetnostnem bienalu z naslovom Tujci povsod, nista odprli vrat razstavišča svoje države. To pogumno kulturno dejanje sta utemeljili z besedami:  

“Ni videti konca, le obljuba še več bolečine, izgube in opustošenja. Razstava je pripravljena in paviljon čaka na odprtje. Umetnost lahko počaka, ženske, otroci in ljudje, ki živijo v peklu, pa ne morejo.”

Avtor: Manica Perdan Ocepek, KO ZB S. Jenka, Domžale