Ana Cajhen : Domžalska slamnikarica

Ana Cajhen je med glavnimi nosilkami ohranjanja slamnikarske dediščine. Znanje o pletenju kit in šivanju slamnikov je nadgradila z novimi pristopi, tako pri oblikovanju slamnikov kot tudi vrsti novih izdelkov, pri katerih je vključena slama. V pogovoru nam je med drugim odkrila, od kje črpa navdih in ideje, s kom vse sodeluje in kako ji je v zadnjem času uspel medijski preboj na modno sceno.

Pogovor z eno glavnih nosilk ohranjanja slamnikarske dediščine v Sloveniji in sodelavko Slamnikarskega muzeja, Ano Cajhen, ki je potekal v sredo, 13. marca 2024 v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, je vodila Cveta Zalokar. Pogovarjali pa sta se ob  prikazu fotografij na projekcijskem platnu, kjer so obiskovalci videli bogato delo domžalske slamnikarice Ane Cajhen.

Zgodovina Domžal je močno prepletena z zgodovino slamnikarstva. Na prelomu iz 18. v 19. stoletja so jih prodali tudi več kot milijon na leto. Ko so v letu 2003  zaprli domžalsko tovarno Univerzale, se je v Domžale naselila velika žalost, saj so s tem  slamniki odšli iz domžalske zgodovine. Ko so obnovili in odprli Slamnikarskega muzeja, pa se je  zgodba slamnikov počasi spet začela vračati me domžalske ljudi, danes pa lahko z velikim veseljem trdimo, da so slamniki spet našli svojo pot med domžalski živelj, Domžalci se spet z veseljem pogovarjajo o njih, marsikatero domžalsko glavo pa spet krasi slamnik. In to predvsem po zaslugi novodobne slamnikarice Ane Cajhen, ki s svojo vztrajnostjo in vizijo skrbi, da se zavedamo, da so slamniki več kot samo poletno pokrivalo. Velika zahvala za to pa gre seveda Joži Košak, ki je z Kulturnim domom Franca Bernika in z Slamnikarskim muzejem ter s pomočjo Občine Domžale organizirala kar nekaj tečajev šivanja slamnikov, kar nekaj tečajnic se je naučilo obrti šivanja slamnikov, med njimi tudi Ana Cajhen.

Kot je v pogovoru dejala Ana Cajhen, so začetki tečaja bili težki in je neizmerno hvaležna naši Joži Košak, mentorici tečaja in zadnji šivilji slamnikov iz Univerzal, ki je predaja svoje znanje, za teoretsko znanje, bodrenje in veliko pomoč pri prvem slamniku. Brez njene začetne spodbude se Ana ne bi poglobila v praktično vajo šivanja, ki je trajala več kot dve leti, da je bil produkt primeren za tržišče, raziskovanje materialov, uvoza slamnate kite, kar je stalo celotne njene prihranke in nakupa šivalnega stroja, ki je kar 120 let stara šiviljska eksotika. Dandanes slamnikarstvo združuje vse Anine strasti in poslovne poti, za katere se je odločila kot mlado dekle, sedaj pa se ukvarja z oblikovanjem, rokodelstvom, umetnostjo, modo, podajanjem zgodovinskih vsebin in ne nazadnje podjetništvom, samo šivanje pa jo pomirja, saj za šivalnim strojem hitro pobegne v neko drugo obdobje, stran od hitrega vrveža sodobnega življenja. Po uspešnem zaključnem tečaju šivanja  se je odločila za izdelavo slamnikov za prodajo. Preprosto zaradi povpraševanja ljudi po dobrih, pravih, modnih slamnikih in ker je Ana Cajhen slamnikarstvo prepoznala kot dobro poslovno priložnost. Pred enajstimi leti se je slovenska miselnost začela ozirati v trajnostno prihodnost;  

»New age« gibanje je nakazovalo na mentaliteto, ki bo zavrnila hiperprodukcijo ter masovno potrošništvo in ki bo delovala po načelu več kvalitete in manj kvantitete, na vseh področjih življenja. Sama sebi sem si dala priložnost, da sledim svoji viziji o slamnikarstvu, če mi ne uspe, grem še vedno lahko v klasično službo, a nikoli v življenju ne bom obžalovala in cinično gledala na pretekle odločitve, da si nisem drznila slediti ideji in postati novodobna slamnikarica,« je dejala v pogovoru Ana Cajhen.

Ohranjanje te plemenite in lokalno pomembne panoge je, kot pravi Ana, zanjo privilegij in je neizmerno vesela, da tudi okolica dojema njeno delo in spoštovanje do domžalske tradicije. Prva ideja je bila, da z izdelkom, ki ga ponujajo v Slamnikarskem muzeju Domžale, pritegne ljudi, ki nikoli ne stopijo v kake muzejske ustanove, in da vzbudi interes javnosti za spoznavanje naše lokalne in hkrati velike zgodbe. Kot pravi Ana, je najbolj zacvetela med korono, ko je po družbenih omrežjih začela pošiljati slike svojih izdelkov, zatem so sledili mediji, veliko ji je pomagala tudi Danica Lovenjak, ki se jim je zdela sama zgodba nadvse interesantna in dandanes Ana združuje več okolij, kjer slamnikarstvo vabi k spoznavanju, od kulturnih dogodkov, modnih revij, obrtniških združevanj in rokodelskih centrov.

Nekoč so slamnike izdelovali iz vrste pšenice, ki danes pri nas  ne raste več. Kito iz te pšenice lahko naroči samo še na Kitajskem. Izdeluje pa tudi slamnike iz domače pšenice. Kot pravi Ana, je na začetku  treba ročno požeti pšenico, prebrati bilke in jih sortirati po debelini. Povprečen slamnik iz prave slamnate kite je izdelan iz približno 30 metrov ročno pletene slamnate kite, širine 8-9 mm in za to pletenje Ana potrebuje eno uro po metru kite, torej je v takem slamniku 30 ur ročnega dela. Danes Ana ponuja dva tipa slamnikov; klasične iz kupljene slamnate kite, ki  jo je uvozila iz Kitajske, saj je to še edina država na svetu, ki jo proizvaja v industrijske namene, in drugi model imenovan »made in Domžale«, kjer pšenica ali pira zraste na polju v občini Domžale, in celoten postopek pletenja, šivanja, oblikovanja proizvede v okviru našega kraja. Cenovno se seveda zelo razlikujeta in žal Slovenci nismo ekonomsko dovolj močni, da bi posegali po tem tipu slamnika, kjer bi plačali tudi pletenje izpod lokalnih rok. Večino teh Aninih slamnikov tako kupijo tujci  iz Anglije, skandinavskih in drugih zahodnih držav. So pa tudi že pred več kot sto leti naši industrijski tovarnarji ravno zaradi dragih stroškov in prihranka pri času uvažali surovino, torej kite iz Kitajske in Japonske, pa tudi preko evropskih posrednikov. Kot pravi v pogovoru Ana Cajhen, sta oba tipa slamnikov  zašita na šivalnem stroju, ki so ga izdelali po naročilu slamnikarskih tovarnarjev, in sicer od nekje leta 1880 do 1910, po tradicionalnem postopku šivanja kite na kito in ročnem oblikovanju na stroju, z vlaganjem v kalup, da se čim bolj približa želeni formi in številki. Ko ima pripravljen material, ji šivanje in oblikovanje vzame eno uro do končnega produkta, z notranjim in zunanjim trakom.

Ana Cajhen izdeluje poleg slamnikov še razne šatulje za nakit, hranilnike v obliki živali, pujske in lisičke, torbice in torbe, senčnike za svetila v sodelovanju z Jugošik Nino Savič in Lui kolekcijo torbic in cekarjev v kombinaciji z usnjem in v sodelovanju z Barbaro Izda – Bubalina design studio. Naj ne pozabim še nakita, verižic, prstanov, zapestnic in uhanov,  kjer v epoksi smolo ujamem drobce slame in slamnate kite.

Avtor Miro Pivar; Foto/video: Simona Pivar