9. festival čebelarske pesmi: pevska dediščina, ki združuje Slovenijo in zamejstvo

Čeprav še ni bil jubilejni festival čebelarske pesmi, nas je tudi tokrat presenetil z nekimi presežki, predvsem s številom prijavljenih zborov in s tem, da se je tokrat prijavil tudi zbor iz zamejstva. Uvodno in vezno besedo je tudi tokrat podala Barbara Dimc, ki poleg podpredsednika Marka Alaufa skrbi, da bo prihodnje leto festival imel že deseto obletnico. 

Čebelarska zveza Slovenije je v čebelarskem centru na Brdu v petek, 17. oktobra 2025, gostila številne pevce, pevke iz različnih zasedb, ki so peli zgodbe o čebelah, ljudeh in ljubezni do narave. Če ni cvetja, ni čebel, in kjer ni cvetja, ni petja in ni veselja. Čebel v dvorani ravno ni bilo, so bili pa zato na ogled v preddverju njihovi produkti, ki jih ni malo in vsi skrbijo za našo boljšo odpornost.

Ne pozabimo, da čebelarstvo v Sloveniji ni le poklic ali hobi – je način življenja. Je kulturna dediščina, ki se prenaša iz roda v rod, tako kot pesem. In prav pesem danes povezuje čebelarje, pevce in poslušalce iz različnih koncev Slovenije in zamejstva. Festival čebelarske pesmi ni tekmovanje, ampak praznik – praznik melodije, skupnosti in hvaležnosti do kranjske čebele, našega ponosa in simbola marljivosti.

Tokrat nam je zapelo kar 15 zborov oziroma skupin, ki so nas popeljale v čudovit večer pesmi. Festivala so se udeležili tudi mag. Olga Vrankar, županja Občine Lukovica – kraja, kjer domuje Čebelarska zveza Slovenije v znak podpore čebelarski kulturi in skupnosti, prof. Tomaž Habe, skladatelj, dirigent in ambasador slovenske zborovske pesmi ter mož, ki je kot čebela, saj je vsaka nota premišljena, vsaka skladba pa polna medu, ter predsednik ČZS in predsednik Evropske čebelarske zveze Boštjan Noč. Slednji je tudi nagovoril zbrane in jim podal tudi svoj delovni urnik za petek, kjer je najprej obiskal čebelarje na Hrvaškem, nato bil v Ivančni Gorici in ga zaključil s prisotnostjo na festivalu.

Izrazil je zadovoljstvo, da bomo tokrat prisluhnili tolikim zborom in da je med njimi tudi zbor z Avstrijske Koroške. Njegova želja je, da se v prihodnosti festivalu pridruži še kakšen zbor iz zamejstva. Obenem je poudaril, da lahko dobro zgodbo gradimo le skupaj in se županji mag. Olgi Vrankar še enkrat zahvalil za priznanje, ki ga je prejel ob občinskem prazniku. Čebelarski center ni namenjen le čebelarjem in čebelarkam, ampak vsem, zato so letos izvedli kar nekaj izboljšav kar se tiče gostinskega obrata.

Tokrat so zbori prejeli med drugim v zahvalo tudi zlato čebelo kot vstopnico za  10. festival čebelarske pesmi. Obenem pa je poudaril, da ne le festival, ampak sta tudi druženje in petje pomembna dejavnika k širjenju slovenske pesmi.

V večer prijetnih glasov in melodij nas je najprej popeljal Ženski pevski zbor Večernica, DU Ajdovščina, z zborovodjem Miranom Rustjo, nadaljeval Komorni moški zbor Čebelarske zveze Slovenije, kjer je solo zapel Lojze Pečka ob spremljavi Borisa Razborška na harmoniki. Pri pesmi Ajda na polju se jim je priključila vokalna skupina Tonika. Vokalno skupino sestavljajo izključno učiteljice in delujejo pod vodstvom zborovodkinje Jasne Ferme.

Mešani pevski zbor Lipnica Kamna Gorica je zapel ob spremljavi na klavirju zborovodkinje Slavice Magdič. Moški pevski zbor Janko Kersnik Brdo je tokrat vodil Marko Juteršek. Kvartet Dobniško jezero iz Loč prihaja izpod skrivnostnih gozdov in ob bregovih Dobniškega jezera zveni pesem, ki združuje štiri glasove v eno melodijo in je dokaz, da je manj včasih več.

Pregovor pravi, da ko štirje zapojejo kot eden, narava prisluhne. V duhu ohranjanja slovenskega imenskega izročila in kulturne dediščine so si nadeli ime Kvartet Dobniško Jezero po drugem jezeru v trški občini Bekštanj, ki leži ob vznožju Jepe na Avstrijskem Koroškem. S svojim petjem so navdušili zbrane v dvorani, saj je bila njihova izvedba nekaj posebnega. Ljudske pevke Predice, DU Kamnik, so stalnica festivala in so nam tokrat zapele brez spremljave na harmoniko pod vodstvom Angelce Jagodic.

Ženski pevski zbor Soča – KD Slavec Solkan pod vodstvom zborovodje Mirana Rustja nam je zapel kot osmi zbor, kot deveti so se nam predstavili Arclinski fantje z Ano Pogladič na citrah. Stari znanci festivala so tudi člani Moškega pevskega zbora Triglav Duplje, ki ga vodi Dejan Harakovič, zapeli so ob spremljavi harmonike Vojka Marčuna.

S Primorske prihaja Mešani pevski zbor Žbela, ki poje pod vodstvom Vesne Fabjan Bremec in ob klavirski spremljavi Sindije Šeško. Mešani vokalni kvartet Shalom se je pod vodstvom zborovodje Aleša Kolška predstavil s pesmimi: Lipa, Pomlad na deželi in v gozdni samoti.

KD ŽPZ Stane Habe Domžale je na klavirju spremljal Tomaž Habe, dirigentsko palico pa je v rokah vrtela zborovodkinja Andreja Poljanec. Z nekim novim pristopom pri petju je zbrane navdušil Mešani pevski zbor Ulka Ankaran iz sončnega Ankarana, ki je pod vodstvom zborovodje Mirana Zadnika ob uporabi modernejših elektronskih medijev zapel tudi o šavrinkah.

Moški pevski zbor Šmarje – Sap nas je spomnil, kako lepo je, ko ljudje zapojejo iz srca. Prisluhnili smo zborovskemu bogastvu, ljudskemu izročilu in srčnim melodijam, kjer je vsak ton, ki je zazvenel, postal opomnik, da moramo čebele varovati, tradicionalno znanje ohranjati, mlade spodbujati in pesem negovati.

Zapete pesmi so bile iz zbirke Glasbene čebelice avtorja prof. Tomaža Habeta in dokaz, da pesem in zbirka še kako živi. Na koncu je sledila še zahvala za sodelovanje na 9. festivalu čebelarske pesmi in povabilo na jubilejni 10. festival čebelarske pesmi v letu 2026.

Avtor: DJD; Foto: DJD