Premiera Divjega lovca navdušila do zadnjega kotička polno Poletno gledališče Studenec
Divji Lovec iz leta 1902 velja za prvo Finžgarjevo ljudsko dramo, četudi je že desetletje prej napisal mladinsko vzgojno enodejanko. Divjemu Lovcu, ki je danes videti seveda tudi malo naiven, je sledila še deseterica dram; najbolj znane in uprizarjane pa so Naša kri, Veriga, Razvalina življenja in Pod svobodnim soncem. Zlasti Veriga in Razvalina življenja, ki bi se naj zgledovale po resničnih dogajanjih v krajih njegovega dušnega pastirstva, sta nadaljevanje slovenskega realizma iz 19. stoletja.
Pred vrati je bil vrhunec 17. Kulturnega poletnega festivala Studenec, saj so na odru poletnega gledališča v petek, 21. julija 2017, ob 21. uri premierno uprizorili domačo gledališko predstavo, katero bodo nato ponovili še dvanajstkrat. Letos so pod taktirko neutrudnega Alojza Stražarja pripravili ljubezensko igro s petjem, Divji lovec, avtorja Frana Saleškega Finžgarja. Osemdeset igralcev, ter zakulisnih delavcev je odlično opravilo svoje delo, kar je potrdil dolg aplavz ob koncu predstave, do zadnjega kotička polnega Poletnega gledališča Studenec.
Za osrednjo gledališko predstavo je letos režiser Alojz Stražar, ki je tudi avtor priredbe, izbral znano delo Frana Saleškega Finžgarja, ljubezensko igro s petjem, Divji lovec. Na to temo je pred predstavo nekaj besed spregovoril tudi dr. Janez Bogataj, kako se je spominjal srečanja z Finžgarjem.
Gledališko delo Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec je nastalo pred natanko 115 leti. Z gotovostjo lahko trdimo, da je avtor želel s to predstavo ohraniti podobo kmečkega življenja z vrednotami, običaji in klenostmi slovenskih ljudi. Finžgar je v predstavi upodobil svet iz svoje mladosti, takega kot ga je poznal. Poleg njegovega najbolj znanega dela Pod svobodnim soncem je bila med mnogimi drugimi dramatizirana tudi povest Divji lovec. Znano in hvaležno gradivo za mnoga ljubiteljska gledališča in večkrat izvedeno tudi v ljubljanski Drami. Letos mineva ravno 55 let od smrti pisatelja, duhovnika in avtorja številnih romanov, povesti, črtic in pesmi, kot tudi gledaliških besedil, zato ni naključje, da bo ravno letos v našem gledališču ponovno izvedeno to delo. S predstavo želimo vzbuditi spomin na pisatelja, ki mu je bilo mar za slovenskega človeka, slovensko ljudsko pesem in slovensko besedo, ki jo je visoko cenil in spoštoval.
Za Divjega Lovca velja, da je nastal kot polemičen »narodni igrokaz s petjem«, kot odgovor na Govekarjeve dramatizacije Martina Krpana, Rokovnjače in druge …, ki jih je napadel tudi Ivan Cankar. Čeprav je dogajanje postavljeno v leto 1848, ni v njem sledu evropskega revolucionarnega vrenja ali pomladi narodov, tako da je videti letnica bolj ali manj naključna.
Igra je polna slovenskih vaških običajev in značilnosti, od velikonočnih iger in ritualov v prvem dejanju, prek petja ljudskih pesmi do znanega ljubezenskega trikotnika – bogata »Rihtarjeva« hči, revni kočarski prostodušni sin ljubimec Janez, hudobni bogati tekmec s priimkom Lisjak, gostilničar Grozdek, vaški »posebnež« Tonček, torej osebe, kakršne najdemo tudi v avstrijskih ljudskih igrah. Scena, ki jo avtor predpiše, kaže dve, tri vaške hiše, kapelico, vršace v ozadju, cerkev, gostilno …
Toni Dragar, župan Občine Domžale je ob podelitvi šopkov med drugim dejal: "Čeprav je to že 17. poletni festival, sem z njimi petnajsto leto. Res so legende. Če ne bi bilo prijatelja Lojzeta, bi mogoče bilo kaj drugače, ampak tako kot je, naj tudi ostane. Tudi Divji lovec nam je povedal, da ljubezen premaga vse težave, pa če je treba, se tudi v brezno vrže … Dragi gledalci in igralci, res sem vesel, da ste del domžalske kulture in verjamem, da bo tako ostalo tudi še naprej … Upam, da ste uživali v predstavi in da boste prenesli dobre reference ostalim, ki si bodo igro še ogledali."
Enkratna ljubezensko pevska igra, ki bo navdušila vsakega obiskovalca, ki si bo prišel ogledat ponovitve, ki bodo na sporedu ob koncih tedna vse do 14. avgusta 2017.
