Pomenkovanja s Pižamo: Blodnik po Istri

Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč so izgubljanje po turističnih centrih in brezpotjih Istre prelile v duhovito knjigo, ki se na prvi pogled zdi kot potopis, a se ne obremenjuje ne s pravili žanra ne z resničnostjo. Obujajo spomine na mladostne počitnice in iščejo skrite bisere. Kraji naše in vaše mladosti, kakor so jih videle in popisale Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč – in se zraven smejale. Novembra nas pot le malokrat zanese do morja, zato so si obiskovalci pogovora privoščili polna pljuča slanega istrskega zraka, ki je preveval dvorano med pogovorom, ki je postregel z marsičim nepričakovanim.

V sredo, 13. novembra 2019, je v Knjižnici Domžale potekal dogodek »Pomenkovanja z Boštjanom Gorencem – Pižamo«, kjer so kar tri avtorice predstavile knjigo »Blodnik po Istri«. To je res knjiga, ki vam bo olajšala odločitev, kam na izlet ob koncu tedna, vas zabavala z napetimi zgodbami o vandranju ter podučila o lokalnih šegah. Vaše oko pa se bo vmes spočilo na čudovitih ilustracijah, ki jih je narisala Milanka Fabjančič. Verjamemo, da ste na pravi poti, a to je vendar tako dolgočasno. Popestrite si življenje in si omislite svoj izvod Blodnika! Pomenkovalec je bil Boštjan Gorenc – Pižama, gostje pa Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč, ki so v svojem hudomušnem in šaljivem pogovoru obiskovalce popeljale na izlet v Istro.

Društvo za dolgovezenje, v katero so se združile Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč, je izdalo Blodnik po Istri in nas prepričalo, da je prav tisto, kar smo ves čas pogrešali, pa čeprav popotnik z njim prej zaide, kakor najde pot do tega, čemur danes rečemo turistična destinacija. Tega jim nikakor ne moremo zameriti, kajti opozorilo je jasno. Če boste zašli, ker ste nam sledili, ste si sami krivi. Vse njihove podvige je z ilustracijami pronicljivo opremila Milanka Fabjančič. Blodnik je vodnik, ki se že sam tako dobro pozicionira v svoji edinstvenosti, da velja uporabiti kar misli avtoric, publicistke in pisateljice Agate Tomažič, strokovnjakinje za spletni marketing Tamare Langus in oblikovalke Teje Kleč, bolj znane kot Teja Ideja, ki je knjigo tudi »oblekla«.

Knjižica, ki jo boste morda kdaj držali v rokah, ni navaden vodnik, temveč je, kot so povedale avtorice, blodnik. V njem boste zaman iskali telefonske številke ter naslove gostiln in prenočišč, saj po besedah Tamare Langus vse to najdete na internetu, V šaljivem tonu pristavi, da niti ni bil njihov namen spisati kulinaričnega vodnika. Brezkompromisno pa odslovijo tudi v gibanje zaprisežene turiste: »Če vas veseli šport, si morate omisliti kakšen drug vodnik po Istri.«  Kot pravijo same avtorice: »Če boste brali podrobno in med vrsticami, boste zagotovo lahko izluščili navdih, kje prespati, da – se boste smejali.« Izbor krajev, ki jih obravnavajo, se tako precej odmakne od tistega, kar bi lahko prebrali v navadnih vodnikih.

S slikovnim materialom na projekcijskem platnu so pokazala letovišča in mesta, ki pritegujejo množice, one pa se jim izognejo ali jih brezbrižno razgalijo v vsej puhlosti in dolgočasnosti, razkrivajo pa kraje, ki jih turisti večinoma prezrejo zaradi domnevne nezanimivosti. Med njimi so Dvigrad v dolini Mirne, rudarsko mesto Raša, luka Trget na vzhodu Istre, večno neobiskani Buzet, predvsem pa relikvije industrializacije v Jugoslaviji, kakršni sta Reka in Bakar, ali zaradi diktature avtomobila pozabljene imenitne železniške postaje iz časa Avstro-Ogrske. Razkrivajo nove skrivnostne kraje na Z, po drugi strani so v njem tudi Červar, sinonim letovišča delavskega ljudstva in počitnic, pa Rabac in Opatija (in to v času maškarade), spomnimo se znamenitega kiparja Dušana Džamonje, boksarja Mateta Parlova ter začnemo resno razmišljati o tem, da bi obiskali muzej na prostem s kmetijsko mehanizacijo ali Sveti Lovreč, čeprav tam, kot izvemo, ni nikakršne turistične infrastrukture in je tako obiskovalec prepuščen svoji domišljiji. Nič lepšega za avtorice blodnika, torej.

Kljub njihovi navdušenosti nad kraji, pozabljenimi v času, pa bralcu ob njih vendarle prijazno svetujejo – kakor v primeru Istarskih toplic: »Vredne ogleda, raje kot kratkega obiska daljšega bivanja.« Vsaka od avtoric se vsaj enkrat vrne k tistemu pra spominu, ki je ustvaril Istro takšno, kakršna bo (vsaj za generacije, ki so spremljale tranzicijo) za vselej, ne glede na spremembe, med katerimi so marsikaterega od krajev prerasli trava in grmičevje, sodobna nakupovalna središča ali letovišča, ki si dandanašnji pravijo resort.

Blodnik po Istri je nastajal tako rekoč v živo – avtorice so namreč sledilce na družbenih omrežjih vse leto vestno obveščale o doživetjih. Vse tri so dejavne na twitterju, facebooku in instagramu, za Tamaro Langus s spletnim imenom @Centrifuzija so omrežja tudi delovno okolje, saj pripravlja spletne marketinške strategije. Zakaj so se po vsem tem odločile za korak nazaj v analogno, je nekako logično vprašanje. Delno je šlo za založniško-knjigotrški eksperiment, novinarskemu občestvu odgovarja Agata Tomažič, pisateljica, ki je na slovensko literarno prizorišče zakorakala s kratko proznim prvencem Česar ne moreš povedati frizerki, sledil je roman Tik pod nebom, že objavljene potopise pa je združila v zbirko Zakaj potujete v take dežele? Njene dosedanje knjige so izšle pretežno pri založbi Goga, toda Blodnik po Istri še zdaleč ni nezaupnica njim, temveč je poskusila zadovoljiti radovednost, kako spraviti knjigo na trg brez podpore javne agencije za knjigo. In tako je tudi nastalo Društvo za dolgovezenje…

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar