Paviljon pred domžalsko cerkvijo krasi mozaik patra Rupnika

Na prenovljeni ploščadi pred cerkvijo Marijinega vnebovzetja na Goričici stoji paviljon, pod katerim se bo marsikaj dogajalo. Po besedah domžalskega župnika mag. Klemna Svetelja, se po mesecih odrekanja in garanja, tudi s pomočjo vernikov, dela počasi pomikajo h kraju, saj je v minulih dneh sledila še pika na »i«, dokončanje paviljona, ki je dobil novo preobleko, za kar je poskrbel sloviti umetnik pater Marko Ivan Rupnik, znan po svojih umetninah v Rimu, Lurdu, Fatimi ter mnogih slovenskih cerkvah. Na steni paviljona je upodobil motiv svatbe v Kani Galilejski, kjer je Jezus naredil prvi čudež. Mozaik na desni strani prikazuje Jezusa in Devico Marijo, na drugi strani pa mladoporočenca. Pod njimi na mizi priklonjen služabnik daje dva vrča vina na mizo, pod vsemi pa so upodobljeni vrči, v katerih je voda. Po besedah mag. Klemna Svetelja ta mozaik odlično sovpada na paviljon na novi ploščadi, saj se bo tam dogajalo marsikaj veselega, kot se je na svatbi v Kani Galilejski. 

Sam mozaik je bil postavljen v dnevu in pol, pred tem pa pater Marko Ivan Rupnik s sodelavci delal v ateljeju, kjer so najprej izdelali podobe. Vse ostalo, nekaj tisoč koščkov pa so košček za koščkom ročno postavili na lepilo in s tem naredili enkratno umetnino. Pater Rupnik dela z zelo raznoliko ekipo, za katero pravi, da so iz več različnih držav, tudi iz Slovenije. Kjerkoli so delali, so bili ljudje ganjeni, ko so videli način dela, odnos do dela, držo med njimi ter veselje, ki so ga izžarevali ob delu.

Pri upodobitvi uporablja veliko zlate barve ter enostavne, stilizirane figure ter se tako naslanja na umetnost prvega tisočletja. »Ko je bila vera še čista,« kot se je izrazil mojster mozaika. Mozaiki, ki jih postavljajo po Evropi in slovenskih cerkva, so polni verske simbolike, kjer ima vsak detajl svoj pomen. Mozaiki s svojimi dovršenimi detajli nedvomno zapeljejo gledalca, tako vernika, kot naključno mimoidočega, da enostavno opusti vse misli ter zgolj občuduje in uživa v lepoti ter tako v bistvu meditira, moli, se izprazni ter praznuje. Patrove mozaike že občudujejo v svetiščih 16 držav na treh celinah, med romarskimi središči pa poleg Lurda še v Fatimi, San Giovanniju Rotondu in Vepricu.

Pater Rupnik nikakor ni pozabil domovine, z mozaiki je s sodelavci okrasil največ cerkva, kapel in drugih, tudi posvetnih zgradb v Ljubljani, pa še v Mariboru, Kopru, Ljutomeru, Grosupljem, Litiji, Vrhpolju, Kanalu, Kranju, Kočevskem rogu, Idrijskih Krnicah, Tamarju, Račah, na Črnem Vrhu, Zaplazu, Pertoči in Mengorah. Sedaj so lepo poslikali še paviljon v Domžalah, od tu pa se odpravljajo v Semič ter v Ljubljana Polje. Potem pa se bodo za nekaj let umaknili na drugo stran luže, kjer bo ekipa postavila 17.500 ^m2 mozaika na višini okoli 40 metrov.

Pater Rupnik, svetovno znani slovenski jezuit, s svojo ekipo Centra Aletti v Rimu ustvarja mozaike po vse svetu, tudi v največjih romarskih središčih, kot sta Lurd in Fatima.  Leta 1991 je v Rimu ustanovil študijsko-raziskovalni center »Ezio Aletti« in odtlej tam živi in dela kot direktor centra Aletti, vodi njegov duhovni atelje, poleg tega poučuje na papeškem vzhodnem inštitutu, na papeški univerzi Gregorijani in na Papeškem bogoslužnem inštitutu sv. Anzelma. Predavanje in seminarje vodi tudi na številnih drugih evropskih akademskih inštitutih. Ko po svetu ne ustvarja mozaikov, piše – izdal je več deset knjig v različnih jezikih.

Center Aletti, ki ga vodi že od ustanovitve, torej 28  let, verjetno večina pozna predvsem kot atelje, a je precej več kot to – je eno od svetovnih teoloških središč. Truditi se morajo za to. V tem je tudi smisel njihovega centra. Mogoče je pa izvirnost v tem, da so vseh 28 let največjo pozornost posvetili temu, da center res ostane živ organizem. Se pravi, da je to življenje – ki je v krščanskem pomenu dar, ker prihaja od Duha – občestveno. Zato tudi misel, način razmišljanja, ustvarjalnost niso  zaznamovani z neko individualno, velikokrat samouveljavitveno držo, ampak sodelujočo, saj se zavedajo, da je življenje enega povezano z življenjem drugega. Zato je bilo ekipo mladih fantov in deklet dan in pol z veseljem opazovati in jih spremljati pri njihovem utečenem delu.  Mozaiki Patra  Rupnika izstopajo z izrazito intenzivno barvitostjo. »Barva je gotovo protagonist očarljivosti neke stvaritve. Nič manj niso pomembni materiali. Pri mozaičnem delu Ateljeja Centra Aletti so uporabljeni različni materiali: kamni, marmorji, graniti, smalti (steklene mase, ki so narejene posebno za mozaike). Kamni prihajajo z različnih koncev sveta (npr. svetli travertin iz Italije, oniks iz Afganistana, rdeči travertin iz Turčije, beli iz Grčije itd.). Kamni so različnih velikosti in oblik, svetleči in nesvetleči, preprosti in dragoceni, živobarvni in pastelni.,« je dejal pater Rupnik. In na domžalskem paviljonu je kar nekaj tisoč koščkov teh kamnov ter razbitih keramičnih ploščic postavljenih v enkraten mozaik.

Pater Marko Ivan Rupnik se je rodil 28. novembra 1954 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Leta 1973 je vstopil v Družbo Jezusovo, v Ljubljani je študiral filozofijo, leta 1977 pa se je vpisal na likovno akademijo v Rimu. Študiju slikarstva je sledil študij teologije na papeški univerzi Gregoriani v Rimu. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1985 in še istega leta je na Gregoriani pričel specializacijo iz misiologije. Od leta 1991 dalje živi in dela v Rimu kot direktor Centra Aletti, kjer skupaj s svojimi sodelavci na teološkem, duhovnem in umetniškem področju išče poti za izmenjavo darov med krščanskim Vzhodom in Zahodom. Od leta 1995 vodi tudi atelje duhovne umetnosti Centra Aletti, ki je pod njegovim vodstvom ustvaril več kot sto mozaičnih poslikav po vsem svetu. Od leta 1999 je svetovalec Papeškega sveta za kulturo in od leta 2012 svetovalec Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. Njegova dela so prevedena v mnoge evropske jezike in tudi v slovenščini je izšlo že precej njegovih knjig.

Kdor dela z njimi, jih mora res dodobra spoznati: »Ni lahko sekati kamnov. če tega ne znamo, se zlahka udarimo ali pa kamne razdrobimo. To pomeni, da moramo kamne poznati, moramo jih upoštevati in jim ne zgolj vsiljevati svoje volje. Ko upoštevamo kamne, se učimo upoštevati tudi drug drugega. In to je že religiozno počelo: upoštevati drugega, ga priznati, mu pritrditi. Umetnik mora biti pozoren, da svetu ne vsiljuje svoje volje, ampak da je v dialogu z njim. Kamen, najbolj surova snov na svetu, nam lahko da občutek mrtve snovi. Toda stvarstvo je živo, oživlja ga lastna volja. Tako da v mozaiku snov razodeva svojo moč, svoje življenje in svojo voljo po udeležbi pri občestvu oseb. Zato snov na stenah izraža svojo dinamičnost in svojo usmerjenost k obličju. Ko snov živi, je svetla; ko je svetla, je vstopila v ljubezen in postala telo. Ko je telo v službi ljubezni, se osredotoči v obličje, obličje pa postane večni spomin.«

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar