Letos mineva že 51 let, odkar je bil uradno ustanovljen skupni »dom«, odkar so postali svoje občestvo žive Cerkve, odkar je bila ustanovljena njihova župnija Jarše. Župnija Jarše je rimskokatoliška teritorialna župnija, ena izmed 18 župnij Dekanije Domžale in Nadškofije Ljubljana. Župnijska cerkev je cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Župnija je bila ustanovljena 1. decembra 1975, tako da letos praznujejo že 51 letnico Župnije Jarše. Od leta 1991 v župniji izhaja župnijski list Grobeljski zvon. Ravno v nedeljo, 12. 7. 2026, je bil tudi god sv. Mohorja in Fortunata, zavetnikov cerkve v Grobljah, letos pa praznujejo tudi 500 letnico prve omembe cerkve v Grobljah. Tako so združili trojno praznovanje Župnije Jarše.
Praznovanje župnijskega žegnanja v Župniji Jarše je potekalo 12. julija 2026, ko so obhajali zunanjo slovesnost njihovih župnijskih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata. Ta dan sta bili slovesni sveti maši ob 8. uri v kapeli ter ob 10. uri v cerkvi v Grobljah, pri kateri so sodelovali tudi gasilci PGD Jarše Rodica. Pri vseh nedeljskih svetih mašah je bilo darovanje (»gospodarski ofer«) za obnovo in vzdrževanje. Po svetih mašah je sledilo druženje. Vsi so bili lepo povabljeni tudi na Ivankin »bob« po sveti maši. Sveto mašo je daroval župnik Župnije Jarše Matjaž Križnar, za lepše praznovanje pa je s pesmijo poskrbel Cerkveni mešani pevski zbor Župnije Jarše pod vodstvom zborovodje in organista Petra Pogačarja. Pritrkovalci so že pred mašo oznanjevali trojno slavje župnije, kot vsako leto na žegnanjsko nedeljo pa so se maši pridružili tudi gasilci PGD Jarše Rodica, ki so podelili kipec svetega Florjana okroglim jubilantom: Tereziji Žargi za 90 letnico življenja, Ivanu Kobilci za 90 letnico življenja ter Antonu Hribarju za 80 letnico življenja.
Po letu 1970 je mengeški župnik Štefan Babič začel priprave na ustanovitev nove župnije Jarše. Sprva je želel ustanoviti le pastoralni center, a zaradi takratne zakonodaje to ni bilo mogoče. Zato se je po posvetovanju z vodstvom ljubljanske nadškofije in pravniki pogumno odločil in predlagal ljubljanskemu nadškofu in metropolitu dr. Jožefu Pogačniku, naj ustanovi samostojno župnijo. Nadškof je z odlokom 1. decembra 1975 ustanovil Župnijo Jarše. Nova župnija je zaobjela območja severnega dela današnje Župnije Jarše (Srednje in Zgornje Jarše), ki je pred tem spadalo pod župnijo Mengeš. V novo župnijo so vključili tudi območje v trikotniku med Kamniško Bistrico in staro cesto Ljubljana Celje z zaselkom Roje. Iz domžalske župnije so priključili Spodnje Jarše, Rodico in zaselek Groblje s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata, ki je bila od nekdaj mengeška podružnica, čeprav so skoraj tri desetletja (1920–1948) v cerkvi največ maševali in zanjo skrbeli lazaristi. Letos tako Župnija Jarše obeležuje že 51 let svojega delovanja.
V letu 2026 mineva 500 let od prve omembe cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah. Mohor je bil lektor, Fortunat pa diakon v današnjem Beogradu. Oba sta umrla mučeniške smrti okoli leta 305 med preganjanjem kristjanov za časa Dioklecijana. Na slovenskem ozemlju jima je bilo posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružničnih cerkva. Cerkev v Grobljah je prvič omenjena v listini iz leta 1526, ko je morala za vojno s Turki dati dva renska goldinarja in srebrn kelih, težek 20 cekinov. Groblje pri Mengšu naj bi bile v zvezi s samostanom v Kamniku omenjene že leta 1301, listine v Arhivu Republike Slovenije pa Groblje kot kraj prvič omenjajo 18. novembra 1435. Naselje je zraslo ob grobeljskem gradu, ki se omenja od leta 1611 dalje, in cerkvi sv. Mohorja in Fortunata. Janez Vajkard Valvasor je v svoji Topografiji iz leta 1679 ohranil sliko gradu in pravokotne gotske cerkve, Groblje, grad in cerkev pa omenja tudi v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Cerkev so morda postavili okoli leta 1500, ko so ponehali pogosti turški vpadi na Kranjsko, zagotovo pa je že stala leta 1528, ko so Turki ropali v okolici Ljubljane in Mengša.
Kot je o cerkvi sv. Mohorja in Fortunata zapisal dr. Ferdinand Šerbelj, višji kustos Narodne galerije v Ljubljani, »je barok tako v celoti zaznamoval podobo naše domovine in med baročnimi biseri, ki se kar nizajo, ni mogoče prezreti romarske cerkve v Grobljah pri Domžalah. Njene korenine so sicer pognale že v pozni gotiki 15. stoletja, a v cvet je šla po letu 1740. Tako kot zavetnika grobeljske cerkve sv. Mohor in Fortunat na oltarju častita Mater božjo z Detetom, tako so romarji v 18. stoletju v vse večjem številu tu častili nebeško priprošnjico. Že takrat je bil v cerkvi oltar sv. Notburge, priljubljene tirolske dekle, pri kateri so iskali tolažbo na kmečko življenje priklenjeni romarji. In ravno priljubljenost tirolske priprošnjice je ob naraščajoči množici romarjev že pred sredino 18. stoletja narekovala gradnjo prostornejše in za baročni čas primernejše cerkve. Čeprav je nova cerkev postala najpomembnejše središče češčenja sv. Notburge na Kranjskem, se je kmečka dekla s hlebci kruha v belem predpasniku, obdana z berači, skromno umaknila na levi oltar. Nasproti nje je na desnem oltarju, prav tako v ladji, oltar sv. Izidorja, kmeta. Ob slavoloku sta še oltarja na levi sv. Andreja, na desni pa sv. Marjete, ki so ju častili že v prejšnji cerkvi. Vsi oltarji so baročni in opremljeni z oljnimi slikami naslovnih svetnikov. V popolnosti je cerkev zaživela šele, ko jo je v letih 1759–1761 poslikal Franc Jelovšek, eden najpomembnejših baročnih mojstrov na Slovenskem. Poslikava te cerkve je njegovo zadnje obsežno delo, s freskami je pokril vse površine razgibanih sten. Po obokih razpredeni prizori iz življenja svetnikov, ki jih srečamo na oltarjih, so zaradi Jelovškove gostobesednosti odprta knjiga baročne miselnosti. Nad velikim oltarjem s Potočnikovo sliko sv. Mohorja in Fortunata, ki kleče molita Mater božjo (1823), je na kupolastem oboku prizor z zavetnikoma cerkve, ki klečita pred Križanim. Na ladijskem oboku pa je osrednji prizor z Marijinim kronanjem, obdan z muzicirajočimi angeli. V zahodnem delu ladje, kjer obok prehaja v steno, se je upodobil tudi slikar Jelovšek. Po njegovih načrtih je najbrž nastala tudi cerkvena oprema, kot so prižnica in pet oltarjev. Kajti bujna poslikava in leseni polihromirani oltarji, opremljeni z oljnimi slikami, so v ubranem sozvočju s slikarijami. To baročno ubranost najbolje zaznamo ob vhodu v cerkev, od koder se skozi zaporedje lokov scensko stopnjuje prostor proti velikemu oltarju. Zato je grobeljska cerkev zgleden primer baročne univerzalnosti in primer celostne umetnine, za katero je zaslužen predvsem Franc Jelovšek, ne nazadnje tudi kot rojak iz sosednjega Mengša. Cerkev v Grobljah je po drugi svetovni vojni doživljala obdobja negotove usode, toda zaradi njenega slovesa kot celostne umetnine slovenskega baroka je bila vrnjena cerkvenemu občestvu in zvonovi z že od daleč vidnega zvonika ponovno vabijo k češčenju Matere božje in njenih svetniških spremljevalcev.«
Ob koncu so podelili tudi kipce svetega Florijana gasilskim okroglim jubilantom, Tereziji Žargi za 90 letnico življenja, Ivanu Kobilci za 90 letnico življenja ter Antonu Hribarju za 80 letnico življenja, podelili pa so tudi župnijska priznanja za leto 2026.
Prejeli so jih France Ručigaj, ki je nepogrešljiv električni mojster v župniji, vedno pripravljen pomagati in ve za vsak skriti kabel ter se z veseljem udeležuje vseh delovnih akcij pri župnišču in cerkvi. Rad poskrbi tudi za dobrote v župnijski kuhinji, pogosto pa na akcije pride s škatlo domačih jajc.
Tatjana Ručigaj je dolgoletna bralka Božje besede in krasilka kapele. Redno sodeluje pri čistilnih akcijah v župnišču. V adventnem in postnem času pomaga pri prodaji kadila, oglja, voščilnic, koledarjev in drugih izdelkov, ob župnijskih slovesnostih pa vedno poskrbi za odlične piškote in druge slaščice.
Tončka Kepec je vrsto let vsak teden čistila kapelo, veroučne in druge prostore v župnišču. Ob vseh generalnih čiščenjih je bila glavna organizatorka. Vsako leto je ob pomoči moža Marjana poskrbela za zasaditev rož na oknih župnišča, jih redno zalivala in negovala. Ob župnijskih slovesnostih in oratorijih je z veseljem pomagala tudi pri delu v kuhinji.
Avtor. Miro Pivar, Foto, video: Miro Pivar
Related
