Zahvalna nedelja in praznovanje zakonskih jubilantov v Župniji Krašnja

Zahvalna nedelja je priložnost, da se Bogu zahvalimo za vse darove, ki jih prejemamo: za pridelke zemlje, za vse, s čimer smo obdarjeni, in za vse, kar bogati naše življenje. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da smo največji dar pravzaprav mi sami. Tako kot od zemlje, narave in vsega, kar nas obdaja, pričakujemo sadove, tudi Bog pričakuje sadove našega življenja.

Na to nas je v svojem nagovoru pri sveti maši spomnil Gregor Luštrek, ki je izhajal iz evangeljske prilike o desetih devicah. Poudaril je, da evangelij ne govori le o sadovih, ki jih moramo prinesti, temveč tudi o darovih, ki so nam že položeni v zibelko. Podoba devic ponazarja čistost Božjega otroštva, čist pogled in čisto srce, s katerima lahko gledamo na življenje ter ga živimo v lepoti in svetlobi, ki nam je podarjena.

Vsak človek nosi v sebi to svetlobo, ki jo lahko izžareva in z njo drugim podarja toplino, dobroto in občutek sprejetosti. To svetlobo pa moramo negovati. V življenju se namreč zaradi številnih obveznosti, skrbi in preizkušenj pogosto zgodi, da pozabimo na svojo pravo lepoto, na darove in talente, ki nam jih je podaril Bog. Posebej dragoceno je, če si znamo pri tem pomagati med seboj.

To še posebej velja za zakonca. Njuna naloga ni le, da si stojita ob strani pri vsakodnevnih opravilih in obveznostih, temveč tudi, da drug v drugem ohranjata in prebujata tisto lepoto, sijaj in dobroto, v katerih sta bila ustvarjena. Drug drugega naj spominjata na darove, ki jih morda včasih sama ne znata več prepoznati. Zakonca sta se prav v tej lepoti prepoznala, se vzljubila in pred Bogom sklenila zavezo. Zato imata posebno priložnost, da drug v drugem vedno znova odkrivata ta sijaj in ga negujeta.

Ob tem je Gregor Luštrek svetilko in njen plamen uporabil kot prispodobo zakonske ljubezni. Včasih plamen nežno sveti, drugič se razplamti v pravi ogenj, ki lahko tudi malo opeče. Pomembno pa je, da ne ugasne. »Glavno, da gori,« je bilo sporočilo, ki naj bi zakonca spremljalo tudi v trenutkih, ko se življenje nekoliko umiri ali ko pridejo preizkušnje.

Ob koncu nagovora je jubilantom zaželel, da bi tudi v prihodnje drug v drugem odkrivali svetlobo in lepoto ter ohranjali ljubezen, ki tej svetlobi daje novo moč. V molitvi so prosili Boga, naj blagoslovi njihovo skupno življenje, ga okrepi s svojo milostjo in poživi vse, kar je vanje položil že pri krstu ter pozneje utrdil z drugimi zakramenti, še posebej z zakramentom svetega zakona.

Po nagovoru smo se skupaj z zahvalno pesmijo zahvalili Bogu za vsa leta skupnega življenja letošnjih zakonskih jubilantov ter ga prosili, naj jih še naprej varuje, spremlja in vodi na njihovi skupni življenjski poti.

Da je bila slovesna sveta maša zares podobna poročni, so poskrbeli tudi glasbeniki. Na koru je Miha Zavrl na orgle zaigral poročno koračnico, pevci in pevke župnijskega mešanega pevskega zbora pa so s svojim petjem polepšali celotno bogoslužje. Svoje glasovne sposobnosti so z veseljem pokazali tudi pozneje, ob prijetnem druženju in pogostitvi v župnišču.

Zahvalna nedelja je bila tako v Župniji Krašnja še posebej slovesna in srčna. Ob zahvali za vse Božje darove smo se veselili tudi ljubezni, zvestobe in skupnih let zakonskih jubilantov ter jim zaželeli, da bi njihove svetilke še dolgo svetile in da bi jih Božji blagoslov spremljal na vseh nadaljnjih poteh življenja.

Avtor: DJD; Foto: DJD