Na Viru so v torek ves dan potekale žalne slovesnosti. Umrl je PUST in ker ni bil dober, so ga morali zažgati. Za hip se je po dolgem mračnem obdobju pod večer pokazal lep sončni zahod, zatem pa se je dežela zavila v mrak. Sprevod, ki je ves dan krožil s krsto Pusta po Viru in okolici, so v spremstvu muzikantov, žalujočih domačih, župnika in nun ter obiskovalcev že v temi prinesli pred bar Sahara na Viru. Župnik je povedal nekaj krepkih na račun Pusta Poldeta, žena Micka pa je neutolažljivo jokala za njim. Bil je čas, da se poslovimo od Pusta. Pogrebci so ga v krsti odnesli na Saharski hrib, da sprejme njegovo truplo. Žena je neutolažljivo jokala, pogrebci pa so jo mirili, češ, saj je bil Pust Polde tako ali tako slab do vseh, zato ga je treba zažgati.
Tudi letošnji, marsikje precej podaljšan pustni teden se je končal brez hujših pretresov. Morda je prinesel kakšen nov rekord, a tudi najmogočnejši rogovileži so se pred pepelnično sredo simbolno – in marsikje tudi zares – spremenili v pepel. Takšen pogrebni ceremonial so pripravili tudi na Viru, kjer je Virska pustna mafija na znamenitem Saharskem hribu v torek, 17. februarja 2026, zažgala pusta, ki je bil kriv za vse tegobe človeštva. Kljub objokani nevesti Micki je pokojnik Polde žrtvoval svoje življenje, s čimer je storil tako plemenito dejanje, da so pogrebci ob zvokih glasbe celo zaplesali. Ta lep vaški običaj, kjer se s sežigom za vse krivega pusta konča obdobje veseljačenja in norčavosti, pomeni, da se življenje za leto dni vrne v ustaljene tirnice. Vdova Micka je večkrat skušala slediti svojemu možu Poldetu v plamene, a so jo prizadevne nune vsakič pravočasno potegnile stran. Po tradiciji so bili v sprevodu pogrebci, objokana vdova z ruto na glavi, duhovnik, ki je pustu podelil odvezo, ter glasbeniki. Hrup pustnega sprevoda je privabil številne radovedneže in otroke. Na Viru se je pust tako poslovil s simboličnim pogrebom in sežigom, medtem ko ga v nekaterih drugih krajih namesto tega vržejo v bližnjo reko.
Pust je star stoletja. Čeprav natančnega začetka ne poznamo, vemo, da je bil v preteklosti še posebej pomemben za otroke. Pred desetletji smo ga vsi, mladi in starejši, nestrpno pričakovali. Od pustne sobote do torka smo se našemljeni podajali od hiše do hiše, peli, plesali in uganjali norčije, da smo si prislužili kakšen dinar. A časi se spreminjajo. Če smo nekoč pust potrebovali mi, danes za svoje preživetje pust potrebuje predano ekipo organizatorjev. Pustne norčije se v Sloveniji zaključujejo s pokopom ali sežigom pusta, pri čemer se običaji med regijami močno razlikujejo. Skupno vsem pa je, da s tem simbolno zaključimo pustni čas. Pogrebci pusta pogosto že dopoldne položijo na pare v kakšni gostilni, kjer leži do popoldneva, ali pa ga na nosilih ponesejo od ene gostilne do druge.
Pustni torek je poleg pustne nedelje eden glavnih pustnih dni. Povorke in norčije se takrat sklenejo, saj v nekaterih krajih menijo, da na pepelnično sredo ne sme ostati niti sledu o pustu. Prav zato pusta že na pustni torek pokopljejo ali sežgejo, kot so to storili na Viru. Ta dan je tudi zadnja priložnost za uživanje mastnih pustnih jedi, saj se na pepelnično sredo začne post, ki bo letos trajal kar 46 dni. Pustni torek je zadnji dan, ko maske skušajo odgnati zimo in priklicati pomlad – in letos jim je to več kot odlično uspelo. Starodavni pust se tako vsako leto, poln norčij, neustavljivo vrača med nas.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Related
